Proga posebnih doživetij
Idej, kako muzejsko progo izkoristiti vsaj v teh okvirih, je veliko. Doslej je proga že prepoznavna zaradi muzejskega vlaka, ki sicer na pot krene le nekajkrat na leto, in avtovlaka. Ker se tudi domačini z vlakom do Ljubljane odpeljejo le tedaj, ko si želijo posebnih doživetij (pot iz Nove Gorice do Ljubljane traja tri ure in 20 minut), jih večina tudi v prihodnje stavi na doživljajski turizem, kulturno dediščino proge in morebiti pedagoške namene. Pobuda, da bi progo kot spomenik spravili celo pod Unescovo zaščito in jo kot tako bolje prodajali na trgu, se Matjažu Marušiču iz Društva za bohinjsko-goriško progo ne zdi več izvedljiva. Po zgledu nekaterih dobrih praks iz tujine vidi njeno prihodnost v povezavi s kolesarskim turizmom. Če so leta 2008 Slovenske železnice po bohinjski progi prepeljale okrog 3000 kolesarjev na leto, so jih leta 2012 že več kot 6000.
Kolesarska mora
Tudi Gorazd Hartner, ki na Slovenskih železnicah bedi nad potniškim prometom, pojasnjuje, da so bili posebej letos priča izjemnemu porastu števila potnikov s kolesi. A strojevodja in publicist Ervin Sorč opozarja, da Slovenske železnice temu pojavu niso kos in pogosto kolesarjem lepa jutra na železniški postaji spremenijo v moro. V zadnjih letih so sicer preuredili potniške vagone, da lahko obenem prepeljejo do največ 32 koles. A ker je kolesarjev vse več, bi s povsem enostavnimi in cenovno ugodnimi rešitvami želeli kapacitete še povečati. A se zatika. »Ker je naš vozni park zastarel, se nam pogosto kaj pokvari. Med popravilom dobimo v zamenjavo drugo kompozicijo, ki je na voljo. Ni pa nujno, da lahko ta sprejme tudi toliko kolesarjev, kot jih čaka na postajah,« pravi Sorč. »Tedaj kolesarji ostanejo na železniški postaji, veliko je slabe volje, mi pa smo samo z eno zagato pokvarili celotno pozitivno sliko,« je kritičen. Podobno se je zgodilo ob letošnjem prazniku Marijinega vnebovzetja, ko je pred klančino za avtovlak ostalo 70 avtomobilov, ki jih niso več zmogli prepeljati. Na Slovenskih železnicah odgovarjajo, da s tako skromnim številom vlakovnih kompozicij, kot jih imajo na voljo, temu porastu ne morejo konkurirati. Pri zelenem turizmu se zatakne tudi pri povezavah z drugim javnim prometom: po podatkih tolminskega župana Uroša Brežana kar polovica vlakov, ki pripeljejo na postajo na Mostu na Soči, nima nadaljnje povezave do Tolmina in naprej v Posočje.
Brez vlaganj ne bo kaj izkoriščati
Piko na i je včerajšnjemu posvetu o možnostih izkoriščanja proge dodala sodelavka kranjske enote Zavoda RS za varstvo kulturne dediščine Renata Pamič. »Če ne bomo v progo res ničesar vlagali, ne bomo imeli več kaj izkoristiti,« je jasna. Dotrajane in zarjavele mostove pa spremljevalno infrastrukturo ob progi, na kateri ljudje urejajo vrtičke in jo dograjujejo v počitniške hišice, bodo namreč bolj težko turistom prodajali kot zaokroženo zgodbo o nekoč velikem tehnološkem dosežku.
