Zanimivo, kajti ravno višje sodišče (resda v drugačni sestavi) je bilo tisto, ki je ob razveljavitvi prve, za večino obtožencev oprostilne sodbe zavzelo za ta primer zelo pomembno stališče, da so bili vsi dokazi, ki so jih nakopičili tako italijanski in urugvajski kot slovenski in srbski preiskovalci, pridobljeni na zakonit način. A še precej bolj kot to zmoti način, kako se zdaj višje sodišče loteva razčiščevanja (ne)zakonitosti dokazov. Če se z odločitvijo prvostopenjske sodnice o neizločitvi posameznih listin ne strinja, bi jih lahko izločilo samo, ne pa da razveljavlja njene sklepe in ji jih vrača v ponovno obravnavo ter tako še bolj podaljšuje že tako dolgotrajni sodni postopek.
Višji sodniki imajo za to vse možnosti in pristojnosti. Ne samo v primeru posameznih sklepov, pač pa tudi sodb, so vse niti v njihovih rokah. Če se na primer s sodbo prvostopenjskih kolegov ne strinjajo, jo lahko povsem ali pa deloma spremenijo, lahko pa tudi razpišejo glavno obravnavo in sami zaslišujejo priče in izvedence ter nato razglasijo sodbo. A slednje se zgodi zelo redko – tudi številni odvetniki z dolgoletnim stažem vedo povedati, da na glavni obravnavi na višjem sodišču še niso imeli priložnosti sodelovati. Krivično bi bilo reči, da drugostopenjski sodniki teh možnosti nikoli ne izkoristijo do konca, ni pa dvoma, da bi pogosto lahko naredili veliko več, kot da »nižjim« kolegom zažugajo, da so nekaj naredili narobe, in jim naročijo, naj se primera lotijo znova. Nemalokrat se celo zgodi, da jim povsem natančno naročijo, kaj naj storijo v ponovljenem postopku in tudi kako naj razsodijo, namesto da bi to storili kar sami. Ne le v zapletenih obsežnih zadevah, pač pa tudi v najenostavnejših.
Na vprašanje, ali tako delujejo zgolj posamezni sodniki, ki pač niso ravno zgled pridnosti in zagnanosti, dobivam nikalne odgovore. Po eni strani slišim, da naj bi šlo za prelaganje odgovornosti za odločitve, po drugi pa, da je takšna pač splošna praksa. Da se tako že od nekdaj počne. In kako bi to splošno prakso spremenili? Če je iz pravosodnih vrst večkrat slišati, da se nad delom sodnikov tako in tako redno izvaja nadzor, potem lahko odgovorimo le, da očitno ne deluje vedno, kot bi moral. Ali pa so tudi »nadzorniki« razveljavljanje in vračanje sklepov na nižjo instanco sprejeli kot dano dejstvo in niti ne razmišljajo zunaj teh okvirov. Pa bi morali. Ker bi lahko tudi z boljšim izkoristkom višjih sodnikov in ne le prvostopenjskih, katerih delo je navadno v javnosti najbolj na udaru, precej prihranili.
Morda pa bi se v državi z nešteto zakoni morali tega lotiti kar zakonsko. Mogoče spremeniti oziroma dopolniti kak člen v zakonu o kazenskem postopku, ki bi višje sodišče obvezoval k temu delu. Resda Slovenci v zakonih radi iščemo vse mogoče luknje, a vsaj za sodnike lahko pričakujemo, da jih bodo spoštovali. Kdo pa jih bo, če ne oni.
