Zdaj mi z istim orožjem in istimi simboli, s katerimi smo v Afganistanu branili človekove pravice, branimo našo mejo pred tujci, med katerimi so begunci iz Afganistana. Kdo pa na tej meji zdaj brani svobodo gibanja in pravico do življenja v miru brez strahu? Talibani? Nekakšno zvezo s človekovimi pravicami bi množica ljudi, ki vso noč na dežju in mrazu čaka pred policijskimi kordoni, morala imeti.
Težko si predstavljam, da bi tudi brezčutna in ne preveč bistra vlada namerno sprejela sklep, da bo zapirala državno mejo za prehod beguncev, četudi njena soseda Avstrija zagotavlja, da sama ne postavlja omejitev za njihov prehod, in begunce v trumah spravila v smrtno nevarnost. Pa vendar se zdi, da se je Slovenija odločila, kako bo prekinila neformalni koridor, ki je zadnje mesece vodil iz Grčije v severno Evropo.
Možnosti sta samo dve. Ali vam je Nemčija rekla: »Na meji naredite kaos, da si bodo ti ljudje že enkrat zapomnili, kako je veselice konec.« Ali pa vlada ne ve, kje se je glava drži.
Celotni projekt pa ne v enem ne v drugem primeru ne zveni evropsko. Evropa ni tako nesposoben kontinent, kot se zdi na slovenskih mejah. Združitev ni bila zasnovana na konsenzu, da bo njegova varnostna politika reducirana na enoto interventne policije in vojaške čete v bojni opremi na notranji evropski meji. Ideja je bila nekaj drugega.
Ko sem se prvič usedel na airbus 380, se nisem mogel načuditi, kaj zna narediti Evropa. Dvonadstropno letalo, ki pelje 850 potnikov in neslišno leti 1200 kilometrov na uro. Projekt so različne evropske države skupaj začele konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, da bi okrepile sodelovanje članic tedanje evropske skupnosti pri izdelku, ki zahteva sinhronizirano sodelovanje vseh. Letalo sestavijo skupaj v Franciji, pred tem pa različni kosi potujejo iz Hamburga v Wales, od tam v Francijo, kjer se rep, ki je narejen v Španiji, sreča s krili in Rolls-Royceovimi motorji, ki pridejo iz Velike Britanije in jih sestavijo v letalsko lupino, ki potuje nazaj v Hamburg, kjer jo do konca opremijo, da lahko leti. Za te premike so bili zgrajeni pristanišča, splavi, ladje in namensko letalo. Različni manjši deli in oprema pridejo iz vse Evrope. Super. Prelep primer evropskega projekta integracije kontinentalnih zmogljivosti. Do tehnične popolnosti izpeljana ideja svobode gibanja tisočglavih množic. To zna narediti Evropa. Če je treba, skoraj tisoč ljudi leti po zraku. Z dvema letaloma na redni liniji bi lahko prepeljali vse, ki so peš, v čolnih in skozi koruzna polja prišli iz Sirije do Slovenije.
Tisoč ljudi predstavlja logistični problem? V resnici ne.
Še večji čudež od dvonadstropnega airbusa je središče evropskega demokratičnega odločanja. Evropski parlament. Parlament ni eden, parlamenta sta dva. No, vsaj dve zgradbi. Ena v Bruslju v Belgiji, ena v Strasbourgu v Franciji. Dve fantastični strukturi iz betona in stekla, ki čepita sredi starodavne evropske pokrajine kot vesoljski ladji. Le da se ne premikata. Seli se njuna vsebina. Enkrat na mesec se celoten parlament za štiri dni preseli v Strasbourg. Vseh 751 poslancev, njihovih sekretarjev, tajnic, prevajalcev in tehničnega osebja se usede na dva vlaka in odpelje na 300 kilometrov dolgo pot. Prejšnji večer pred vrati v Bruslju pustijo 2500 zabojev z dokumenti, ki jih s tovornjaki prepeljejo v Strasbourg in pustijo pred njihovimi vrati tam. Za štiri dni se tja in nazaj preseli nekaj tisoč ljudi. Selitev stane od 100 do 200 milijonov evrov na leto, odvisno od tega, ali šteje levica ali desnica. Ni nobenega drugega parlamenta na svetu, ki bi zmogel zamenjati zgradbo in državo, kjer zaseda, ne da bi prekinil svoje delovanje. V srednjem veku bi to šteli za čudež. V 21. stoletju je zgolj dober primer racionalnega načrtovanja, organizacije premikov množic in pametnega uporabljanja javnih prevoznih sredstev. V Evropi je marsikaj v krizi, mreža javnega prevoza je še vedno med najgostejšimi in najučinkovitejšimi na svetu.
Ob tej fantastični tehnični in logistični infrastrukturi pa je ob vprašanju transferja ogroženih populacij Evropa sposobna sama narediti prometno gnečo na svoji schengenski meji? Kot ob velikih krizah kulture rada reče koprska organizatorka množičnih prireditev Irena Urbič: »Tako ne delajo niti v Kongu.« Opravičujem se prebivalcem Konga. Izjava govori o tem, da bogata in urejena celina, ki se hvali, da že več kot pol stoletja živi v miru, ob prihodu beguncev reagira bolj panično in uporabi ista sredstva kot obubožana država, ki je dvajset let v državljanski vojni. Z nedemokratičnimi državami, od koder sama sprejema politične begunce, se dogovarja, da bi tam zgradili koncentracijska taborišča, ki bi ljudi zadržala zunaj evropskega kontinenta.
Slovenijo reducira na status vojne krajine znotraj schengenskih meja. To ni pameten model. V Afganistanu so na koncu zmagali talibani, v Iraku fundamentalisti. Sicer se begunci ne bi pojavljali na Obrežju.
