Pred dvema letoma se je zaradi slabega počutja odpravil na rekreativno kolesarjenje, da bi se malo razmigal, a je že po nekaj sto metrih začel težko dihati, leva noga pa mu je otekla po vsej dolžini, pripoveduje nekdanji vrhunski slovenski športnik, ki želi ostati anonimen. Pravi, da se je takoj zavedel, da gre za nekaj resnega, verjetno za zamašitev žile, saj je bila leva noga skoraj 10 centimetrov debelejša od desne, in razloži, da so mu potem v kliničnem centru z ultrazvokom zares ugotovili popolno zamašitev globoke vene.
V bolnici je preležal tri tedne, po vrnitvi domov pa je bil dokaj nebogljen. Na sprehodu se je utrudil in moral sesti že po nekaj metrih hoje, saj mu je močno razbijalo srce. A ni odnehal in čez štiri mesece že prišel na Rožnik. Zdaj smuča, plava, igra tenis. Ko razmišlja za nazaj, se zaveda, da je spregledal kar nekaj opozorilnih znakov bolezni, med drugim počene kapilare ob gležnjih in po goleni. Verjetno so se že takrat kvarile venske črpalke, razmišlja danes, ko se zaveda, da je po koncu športne kariere svoje naredil predvsem nezdrav življenjski slog z veliko sedenja pred računalnikom in na delovnem mestu.
Njegov primer še zdaleč ni osamljen, opozarjajo v Društvu za zdravje srca in ožilja Slovenije, kjer si prizadevajo za večjo prepoznavnost globoke venske tromboze in pljučne embolije. Krvni strdki oziroma tromboze so namreč skupni imenovalec kar trem najpogostejšim srčno-žilnim vzrokom za smrt, a sta dobro prepoznana le srčni infarkt in možganska kap, medtem ko so venske trombembolije, pri katerih je strdek najpogosteje v nogi ali pljučih, v javnosti precej slabše prepoznane. To potrjujejo tudi svetovne raziskave.
Meter in več dolgi krvni strdki
»Bolje prepoznana srčni infarkt in možganska kap sta povezana z zamašitvijo arterijskega žilnega sistema, manj poznane venske trombembolije pa z zamašitvijo venskega sistema,« je pojasnil predstojnik oddelka za žilne bolezni ljubljanskega univerzitetnega kliničnega centra Aleš Blinc. Dejal je, da je tromboza tiha, a življenjsko nevarna motnja, in dodal, da je lahko prav njena boljša prepoznavnost prvi korak za njeno uspešnejše preprečevanje.
V zahodnem svetu namreč zaradi globoke venske tromboze in pljučne embolije, ki sta tesno povezani s pretežno sedečim načinom dela in življenja, nekdo umre vsakih 37 sekund. Pri trombozi, ki najpogosteje nastane v nogah, so lahko v globokem venskem sistemu prisotni krvni strdki, ki znajo biti v nasprotju s kratkimi strdki v arterijskih žilah dolgi tudi po en meter in celo več in se od goleni kot kača prek noge vlečejo v medenične žile, je razložil Blinc. Glavna nevarnost pri venski trombozi pa je, da se del krvnega strdka odtrga z žilne stene in odpotuje v pljuča, kjer preprečuje normalen pretok krvi. Če je zamašek v pljučih zelo velik, lahko pljučna embolija povzroči dokaj hitro smrt, opozarja Blinc in dodaja, da je zato zelo pomembno, da znamo prepoznati simptome in že prej poiščemo zdravniško pomoč.
Topa bolečina, otekanje...
Znaki, da se je v globokih venah (najpogosteje na nogi) oblikoval krvni strdek, so neznačilna topa bolečina v nogi, otekanje, ki čez noč ne uplahne, in pordelost kože na določenem predelu, ki ne izgine. Pri odkrhnjenem strdku v pljučih se občutku napetosti in tope mišične bolečine na mestu strdka pridruži tudi občutek težkega dihanja in hitrega srčnega utripa. Te znake pogosto spregledamo na račun kakšne druge, manj resne diagnoze, je opozoril Blinc in dodal, da tveganje za pojav te bolezni poveča dolgotrajno ležanje po operaciji ali poškodbi, nosečnost, jemanje estrogena, prevelika telesna teža, daljša obdobja neaktivnosti, dednost in določene bolezni, kot je denimo rak.
»V nasprotju z arterijskim sistemom, kjer štejejo minute in je trombozirano žilo treba takoj odpreti, je pri venah časa malo več. Vene imajo namreč zelo dobro razvit kolateralni sistem obvoznic. Zato se redko odločamo za mehanično ali biokemično čiščenje ven in poskušamo z dovolj dolgim zdravljenjem nastajanje strdkov zamejiti,« razloži Blinc in nadaljuje, da s pomočjo antikoagulacijskega zdravljenja ponujajo telesu možnost, da s pomočjo zdravil samo razgradi krvne strdke.
Ker je bolezen pogosto povezana z resnimi drugimi spremljajočimi boleznimi, zlasti rakom, do neke mere tudi z avtoimunimi boleznimi, v procesu zdravljenja vedno upoštevajo tudi te možnosti in opravijo vse preiskave, ki bi lahko razkrile morebitne pridružene bolezni.
