Uklonitev čvrstemu ameriškemu dvostrankarstvu je težko predstaviti kot svežino, enako velja za Sandersov »demokratični socializem« po vzoru nordijskih držav in lastni recepturi, ki so ga vsaj njegovi poslanski kolegi resda okušali brez večjega zanimanja širše ameriške javnosti, a z zavidljivim rezultatom. Ko je v začetku devetdesetih let prišel na Kapitol, mu je tedanji demokratski kolega Bill Richardson razložil, da je neodvisnež v kongresu izgubljeni brezdomec, a je v spodnjem in zadnjih osem let v zgornjem domu z utemeljenimi dopolnili k raznim zakonom velikokrat prepričal sicer razdeljene demokrate in republikance ter si zaslužil vzdevek Kralj amandmajev. Nekaj, kar Clintonovi v njeni kratki senatni karieri ni uspevalo, verjetno zaradi razlike v primerjavi s Sandersom, ki jo je sama nakazala na nedavnem televizijskem demokratskem soočanju. Tekmecu je namreč prenagljeno očitala, da rad gradi gradove v oblakih, zase pa zatrdila, da se loteva zgolj stvari, za katere ve, da jih lahko postori. In prav ta njena »konservativna progresivnost« je tista, ki odkriva, zakaj je Sanders svež veter v ZDA. Ne v politiki, saj se je, kot rečeno, spustil s tokom, ampak v širšem kontekstu tamkajšnje družbe, ki zdaj zaznava prepih v zatohlosti razočaranja nad neizpolnjenimi obljubami sprememb Baracka Obame, ki ga Clintonova zagotovo ne more odpraviti.

Imeti predsednika, predanega konservativni progresivnosti, ko se loteva stvari, za katere ve, da jih lahko stori, je srž ameriške korporativne politike, ki velja tudi za državo in ne le podjetja ter je globoko v njej tudi Clintonova. Zgodi se odstopanje, kakršno je bila sprva videti Obamova izvolitev, ki je zmedla tudi odbor za dodelitev Nobelovih nagrad, a so bile stvari kmalu postavljene na svoje mesto. Za bolj plastično razumevanje kreiranja te politike je dobrodošla malce šaljiva, a poučna zgodba o opicah in banani. Gre pa nekako takole: postavite v kletko pet opic, lestev in nad njenim vrhom banano. Kaj hitro bo prva od opic po lestvi planila proti njej, vi pa vse polijte z ledeno vodo. Po šoku bo poskusila k lestvi priti druga opica, vi pa jih takoj znova polijte. Še kakšna ponovitev, pa bodo opice vsakogar, ki bi ga zamikala banana, odvrnile od lestve. Takrat lahko ledeno vodo zaprete, v kletki pa eno izmed opic zamenjate z novo. Ta bo seveda hitro planila proti lestvi, a ji bodo preostale štiri to grobo preprečile. Zamenjajte še drugo, zgodilo se bo enako, pri zamenjavi tretje pa ji bosta pot do banane preprečili že tisti, ki nista bili deležni ledene prhe. Ko boste zamenjali zadnjo, jo bodo druge štiri napadle, ne da bi kar koli vedele o kazni z ledeno vodo, in se bodo zadovoljile z dejstvom, da do banane ne morejo.

V prenapolnjeni kletki, v kateri se tare proti družbenemu robu potisnjen ameriški srednji razred, je Sandersov demokratični socializem banana, nedosegljiva zaradi hladnih prh glavnih tamkajšnjih medijev, ki služijo korporativni politiki. Organizatorka demokratske debate v Las Vegasu, televizijska mreža CNN, tega sploh ni pretirano skrivala, ko je za Clintonovo pogubno glasovanje v živo (75-odstotno so se gledalci odločili za Sandersa) pospravila v koš in jo s studijskimi analitiki razglasila za nesporno zmagovalko šova, v katerem je bil senator iz Vermonta le njen dober podpornik, ko jo je branil pred ponovnim prežvekovanjem službene elektronske pošte na zasebnem strežniku. Sanders v takem okolju še donedavna ne bi imel nikakršnih možnosti za ogrožanje utečene politike, a družbene razmere se vse hitreje spreminjajo, častitljivim letom navkljub pa mu je sodobni spletni virtualni svet zelo domač in ga zna skupaj z zanesljivim fizičnim kontaktom odlično koristiti. A kljub temu ne verjamem, da se bo do demokratske nominacije prebil, in tudi namig, da bi ga Clintonova na koncu unovčila pri volilcih kot podpredsedniškega aduta, zveni kot šala. Naj tako tudi ostane. Gledano od daleč in po globalnem razočaranju nad Obamo ni težko domnevati, da bi bil Sanders v Beli hiši še precej večje razočaranje, ker ZDA (še) niso zrele za pravičnostne ideje o družbi in zato nima na čem utemeljiti svoje agende »demokratičnega socialista«. Za njeno uresničitev se mora najprej izkristalizirati širša zavest od zgolj Sandersove, da nismo opice in da naša prihodnost ni banana, ki jo s strahom in pasivno gledamo, ampak priložnost, ki bi jo morali družno zgrabiti, kljub ledenim tušem, s katerimi nas polivajo verniki v socialni darvinizem, še posebej, ko v njej zaslutijo socialno pravičnejšo družbo.