Ves čas sem iskal rešitve za stranko in za njeno poslansko skupino. Predlagal sem vrsto potez, da bi ZaAB le preživela, a se ni nič premaknilo. Ko Alenke Bratušek po neuspeli komisarski zgodbi kar nekaj časa ni bilo v državnem zboru, smo preostali trije poslanci ZaAB – še zlasti Jani Möderndorfer kot vodja poslanske skupine – prevzeli velik del bremena njenega dela. Če je kdo iskal rešitev zgolj zase, je bila to Alenka Bratušek.
Na čem temelji ta vaša trditev?Po prihodu ZaAB v parlament se je Bratuškova odločila za kandidaturo za evropsko komisarko, na številna opozorila, da je takšno ravnanje neodgovorno do 38.000 strankinih volilcev, pa je odgovarjala, da ljudje hitro pozabljajo. Ker je vztrajala pri kandidaturi za komisarko, smo ji nato svetovali, naj odstopi kot predsednica stranke, a tega ni želela storiti. Ko smo se pogovarjali o vstopu v koalicijo, sem nekajkrat predlagal, naj Bratuškova v teh pogajanjih ne sodeluje in naj v stranki imenujemo začasnega predsednika, ki bo sposoben ZaAB popeljati v vlado. V to ni privolila in stranka je pristala v opoziciji, čeprav bi lahko kaj vidnejšega naredila le kot vladna stranka. Ko smo kasneje zbirali podpise članov sveta ZaAB pod poziv za sklic seje sveta, na kateri bi ocenjevali ravnanje ZaAB in njene predsednice, je poskušala to naše ravnanje celo kriminalizirati, češ da so podpisi ponarejeni. Tudi njene nadaljnje poteze so bile eno samo reševanje Alenke Bratušek. Zato nikakor ni pošteno, da zdaj drugim očita, da smo iskali zgolj rešitve zase.
Nekateri politični analitiki ocenjujejo, da ZaAB tudi v primeru, če bi Bratuškova takoj po volitvah odstopila s čela stranke, ni imela perspektive.Če bi ZaAB dobila novega predsednika, spremenila ime in vstopila v koalicijo, bi imela perspektivo. Ne nazadnje smo bili parlamentarna stranka; tudi če ima stranka zgolj štiri poslance, se lahko razvija. Z vsakim mesecem pa je bilo možnosti za preživetje manj – dokler te sploh ni bilo več. Danes lahko na prste dveh rok preštejemo ljudi, ki so v ZaAB še aktivni. Javnomnenjske raziskave stranki kažejo 0,001 odstotka.
Bratuškova se z vašo oceno o koncu ZaAB gotovo ne strinja – odhod Janija Möderndorferja je pozdravila kot korak k očiščenju stranke.Vsak pač pove svoje stališče. Tragično je, kako je Bratuškova v najkrajšem možnem času po odstopu s premierskega mesta zapravila ves kapital, ki ga je dobila kot prva predsednica vlade. Sedanje govorjenje o očiščenju stranke je iskanje rešilne bilke, ki pa ne obstaja več. Alenka Bratušek in ZaAB sta politična zgodovina.
Ste kaj presenečeni, da so Bratuškova, Mirjam Bon Klanjšček in Bojan Dobovšek oblikovali skupno poslansko skupino nepovezanih poslancev?Če sem se v lokalni in državni politiki doslej česa naučil, sem se tega, da te v politiki ne sme nič presenetiti. Logično in legitimno je bilo, da je Dobovšek poskušal oblikovati poslansko skupino, saj je po izstopu iz SMC ostal brez članstva v parlamentarnih delovnih telesih. Ne strinjam pa se s tem, da se nova poslanska skupina imenuje poslanska skupina nepovezanih poslancev. Bojan Dobovšek se je povezal z dvema poslankama, kar torej negira omenjeno ime poslanske skupine. Poleg tega v poslovniku zelo jasno piše, da so lahko člani poslanske skupine nepovezanih poslancev samo poslanci, ki niso v nobeni stranki. V Dobovškovi poslanski skupini pa sta dve članici stranke, ena od njiju je celo predsednica. Ne gre torej za nepovezano poslansko skupino, temveč za interesno poslansko skupino. Pri ustanovitvi te poslanske skupine se je obšlo poslovnik – tako kot pri Janiju Möderndorferju, ki je kot nepovezani poslanec lahko član štirih delovnih teles. Sam se sicer zavzemam za to, da so tudi nepovezani poslanci člani delovnih teles, ne vem pa, v čem je razlika med Dobovškom, ki po izstopu iz SMC te možnosti ni imel, in Möderndorferjem, ki jo po izstopu iz ZaAB ima.
Poslovnik se je obšlo tudi pri SDS. Ta ima vsekakor pravico do določenega števila predsedniških in podpredsedniških mest v parlamentarnih delovnih telesih, a so se jim v določeni meri odpovedali. Med drugim vodenju odbora za obrambo. Ko sem prestopil v DeSUS, so se v SDS odločili, da bodo to vodenje prevzeli v svoje roke, kar so utemeljili z varnostno situacijo v državi. Sam se sedaj, ko odbor za obrambo vodi Žan Mahnič, počutim mnogo bolj varnega. A če so se v SDS odločili, da prevzamejo vodenje odbora za obrambo, bi bilo prav, da prevzamejo vsa njim pripadajoča vodilna mesta v parlamentu in se v skladu s poslovnikom ta mesta ponovno razdelijo.
Ste užaljeni, ker ne vodite več odbora za obrambo?Niti slučajno. Po prestopu iz opozicije v koalicijo sem se dobro zavedal, da tega mesta ne bom mogel obdržati. Hočem pa povedati, da ni prav, da se zaobide poslovnik. Kako bomo po omenjenih primerih v prihodnje zavrnili katero koli poslansko zahtevo, ki ne bo v skladu s poslovnikom?!
Predsednik Pozitivne Slovenije in ljubljanski župan Zoran Janković vas je v septembrskem intervjuju v Nedeljskem dnevniku izpostavil kot eno od svojih žalosti. »Od dne, ko je na kongresu vrgel stran najino 30-letno prijateljstvo, nisem z njim nikoli več spregovoril,« je poudaril.Najprej o najinem prijateljstvu: če si z nekom prijatelj, si bil tudi kdaj pri njem doma, midva z Jankovićem pa se nisva nikoli obiskala. Z Jankovićem sva se spoznala pred 35 leti, ko je bil podpredsednik košarkarskega kluba Olimpija, najino prvo pravo srečanje pa je bilo, ko sem se ob njegovi kandidaturi za ljubljanskega župana podpisal na njegovo listo. Bil sem na osemnajstem mestu, ki je bilo do tedaj povsem neizvoljivo. A se je zgodil čudež – z Jankovićeve liste nas je v mestni svet prišlo kar triindvajset. Sem pa ljubljanskega župana vseskozi spoštoval in podpiral, pri vseh projektih sem mu stal ob strani.
Nato pa ste ga zapustili. »Ko me niso več potrebovali, jih ni bilo nikjer več,« je v že omenjenem intervjuju dejal Janković.V nekem trenutku sem ocenil, da se v lokalni zgodbi ne vidim več in sem iz mestnega sveta izstopil. Potem je prišla zgodba z razpadom Pozitivne Slovenije, za katero nisem jaz kriv. Izvirni greh vsega dogajanja je leto 2011. Samo ena oseba me je doslej vprašala, kako sem lahko pustil na cedilu Zorana Jankovića. Odgovoril sem ji, da tega nisem storil jaz, temveč da je Janković po predčasnih volitvah leta 2011 pustil na cedilu več kot 314.000 volilcev, 28 poslancev in ne vem koliko članov Pozitivne Slovenije. Na cedilu nas je pustil, ker mu ni uspelo sestaviti vlade. Ker ni razumel, da 28 poslancev v 90-članskem parlamentu ni enako kot 23 ali 25 svetnikov v 45-članskem mestnem svetu. Ker ni razumel, da so bile vse vlade doslej koalicijske; če hočeš sestaviti koalicijsko vlado, pa se moraš pogovarjati, pogajati, sklepati kompromise. Ker ni razumel, da ima tudi potencialni koalicijski partner svoja pričakovanja. Ne moreš predsednikom potencialnih koalicijskih strank reči: »Ti ne boš zunanji minister, ti ne boš predsednik parlamenta, ti ne boš v moji vladi, s tabo se sploh ne pogovarjam...« Posledice tega, da Janković ni sestavil vlade, se vlečejo še danes. PS je imela program, v ospredju katerega so bili veliki infrastrukturni projekti, obstajal je dogovor, da se reši enega od velikih gradbincev – Primorje... Če bi Janković, ki je bil leta 2011 poln energije, ambicij in je imel avtoriteto, sestavil vlado, bi te projekte tudi uspešno peljal. Krivde za svoj neuspeh pa ne more valiti na nas.
Janković pravi, da pač ni politikant, ki bi nekaj govoril in drugo delal. In da je SD igrala eno igro, DL drugo...To sicer drži, toda kdaj pa niso stranke igrale vsaka svoje igre? Janković pač ni mogel iz svoje kože: pomembno mu je bilo zgolj njegovo mnenje, upošteval je zgolj svoje pogoje in tako potencialnim koalicijskim partnerjem olajšal, da so prebegnili na drugo stran.
Vi torej po vašem mnenju ne nosite nobene krivde za razpad Pozitivne Slovenije pa nato za padanje podpore ZaAB, za ukinitev njene poslanske skupine?Seveda nosim del odgovornosti, vsaj objektivne. Morda bi moral biti pri svojih predlogih vztrajnejši, ostrejši, morda bi moral kakšno potezo potegniti že prej.
