Slovenija, tako rekoč butična dežela med Alpami in Jadranom, je po svetu znana po svojih številnih drobnih posebnostih, zaradi katerih je popotnik, ko jih enkrat okusi, nikoli ne pozabi. Na vsakem od 20.273 kvadratnih kilometrov živi povprečno sto ljudi, povečini ponosnih na Alpe, sredozemski svet, jezera, kraške jame, Jadran, panonski svet, hribe in gore… Nekateri pa tudi na vinograde. Kako tudi ne, saj vino na naših tleh uspeva vsaj že od časov Keltov in Rimljanov. Res pa je v svetovnem merilu naša deželica prav zares majhna pridelovalka vina. Premore približno 20.000 hektarov vinorodnih območij, kar na svetovnem trgu pomeni toliko, da nas bi lahko velike vinorodne države s svojim vinom po vsej površini zalile do grla, pa se jim to niti ne bi pretirano poznalo pri zalogah. Hkrati je to priložnost za prodor na svetovni trg z butičnimi vini s čudovitih vinorodnih območij. Če je verjeti priznani vinski bibliji Winegrapes: A Complete Guide to 1368 Vine Varieties, pod katero so podpisani svetovno priznani Jancis Robinson in Julia Harding (obe MW, Master of Wine) ter genetik José Vouillamoz, namreč premoremo šest avtohtonih vinskih sort, ki jim lahko menda brez zadrege dodamo še sedmo. Ranina, klarnica, ranfol, vitovska grganja, zelen in žametovka je šest uradno priznanih sort, sedma, neuradna, pa je pinela. Naštetih seveda ne smemo mešati s samorodnicami, kot so jurka, šmarnica in ostale, niti z udomačenimi sortami, denimo laškim rizlingom ali malvazijo, niti ne z zvrstmi, kot so cviček, janževec, metliška črnina in številne druge. Za primerjavo: Gruzija, kjer naj bi se pred okoli 8000 leti vinogradništvo sploh začelo, premore več kot 600, sosednja hrvaška pa 39 avtohtonih sort.
Vino gre vštric s kulinariko
»Slovenija je dosegla visoko stopnjo kakovosti vin in ljubiteljem po svetu postaja vse bolj zanimiva, če se le srečajo z našimi vini, ki imajo velik potencial. Po kakovosti se lahko primerjamo z vsemi svetovnimi vinskimi deželami in vse več ljudi zanima vino v povezavi z izvrstno kulinariko, ki je pri nas ne manjka. Marsikateri tujec je to že izkusil in širi dobro besedo o čudoviti pokrajini, vznemirljivi kulturi z lokalno pridelano hrano in izvirnimi vini. Resda nimamo dovolj toplega podnebja za nekatere rdeče sorte, z belimi in kako rdečo pa smo povsem konkurenčni,« meni Staša Cafuta Trček, certificirana pokuševalka za organoleptično oceno vina, slovenska vinska novinarka, ljubiteljica vina in urednica bloga TheThirdWine. In dodaja: »Identiteto vinske države bi poleg pridelave kakovostnih vin svetovno znanih sort morali graditi na naših avtohtonih sortah. Pridelava vina je namreč pri nas zelo resna panoga, ki ji po mnenju številnih vinogradnikov ministrstvo za kmetijstvo ne posveča dovolj pozornosti.«
Mlajši vinogradniki jih ponovno sadijo
Najmanj znana slovenska avtohtona vinska sorta je ranfol. »Ta haloška sorta je žal že skoraj izumrla, zasenčili so jo laški in renski rizling, pa šipon… Ranfol ni aromatična sorta, zato jo vinarji uporabljajo v zvrsteh, recimo v haložanu, hkrati pa ima živahne kisline. Poleg tega tudi obilno rodi, a pozno dozoreva.« Kot sorta je bil ranfol doslej precej nezanimiv, ga je pa Ptujska klet na pobudo prejšnjega enologa Bojana Kobala donedavnega stekleničila kot sortno vino. Žal ga ne več. Ga pa haloški vinar Aleksander Zavec, a le sto steklenic letno. »Glede na to, da ljubitelji vina vedno brskajo za avtohtonimi, zlasti manj znanimi sortami, bi lahko bil ranfol še kako zanimiv. Manjši kletarji so se že začeli zavedati, da je to lahko velik plus, dodana vrednost. Na svetovnih vinskih sejmih pokuševalci in seveda tudi kupci najprej ocenijo standardne sorte in če se pridelovalec vina izkaže z njimi, jih začnejo zanimati še lokalne, udomačene in avtohtone sorte. Ranfol bi lahko v tej kategoriji izvrstno zastopal ptujsko območje, česar se mlajši vinogradniki že zavedajo in ga ponovno sadijo, a je vse skupaj še v povojih.«
Nekoliko drugače je na Vipavskem, kjer poznajo kar tri avtohtone sorte: zelen, pinelo in klarnico. Prvi dve sta v razcvetu, saj so se tam začeli že pred časom zavedati njunih kvalitet. »Obe sorti promovirajo in sta postali prepoznavni. Zaradi svoje kakovosti sta postali med ljubitelji vina zelo zanimivi,« pojasnjuje Trčkova. Obe sorti v buteljke polni tudi vinska klet Vipava. Zelen je eno najbolj prepoznavnih vin Vipavske doline. »Imenu primerno se poleg barve ponaša s herbalnimi notami in lepo zaokroženo kislino. Poleg kleti Vipava je znan pridelovalec tudi Guerila iz Ajdovščine, ki se ukvarja z biodinamično pridelavo,« razloži Trčkova in obenem omeni še nežno pinelo, za katero testi DNK sicer še niso nedvoumno potrdili, da gre res za čisto avtohtono slovensko sorto, a za zdaj vse kaže tako: »Vsi vinarji v Vipavski dolini trdijo, da gre za našo avtohtono sorto, ki se od furlanske nekoliko razlikuje.« Tretja vipavska avtohtona sorta je klarnica, njen najbolj znan pridelovalec pa Mansus iz Brij. Gre za polno belo vino precej sladkih sadnih arom, iz njega pripravlja tudi penino. Precej znana je vitovska grganja, kraška sorta, ki jo je leta 1844 prvi omenjal Matija Vrtovec, znan vinogradniški učitelj in duhovnik iz Vipave. »S testi DNK, ki jih ampelografi uporabljajo v zadnjih desetletjih, so nesporno ugotovili, da sorta ni identična vitovski. Pridelujejo jo recimo Čotar, Furlan in Renčel, pa tudi Vinakras.« Zanjo so značilne poudarjene kisline in arome, podobne istrski malvaziji, ki je njena sorodnica.
Stara trta ni štajerka, ampak dolenjka
Avstrijski vinar Clotar Bouvier je leta 1900 v vinogradih pri Gornji Radgoni odkril belo sorto ranina. »Ima nežen muškatni okus, ranina se imenuje zato, ker zgodaj dozori. Prodajajo jo predvsem kot mlado vino, najbolj znana pridelovalca sta Radgonske gorice in Steyer, ki se trudi za njen drugačen sloves.«
Verjetno najslavnejša slovenska avtohtona sorta, edina med rdečimi, je žametovka oziroma modra kavčina, mnogim bolj poznana kot mariborska Stara trta na Lentu, domnevno najstarejša na svetu: »Ampak ni štajerska! Največ je imajo na Dolenjskem, saj je sestavina cvička in metliške črnine v Beli krajini. Pozno dozoreva in je precej odporna sorta. Za vino te sorte so značilne manj intenzivna rdeča barva, manj alkohola, zato pa močnejše kisline.«
Z avtohtonimi sortami vina bi poleg že uveljavljenih naša dežela morda res lahko resneje nastopila na svetovnem vinskem zemljevidu, kjer nas zaradi majhnosti večina sploh ne vidi. A kaj, ko je ena glavnih ovir povezovanje, tradicionalno slovensko zavist oriše Trčkova: »Tako veliki kot mali vinarji na simpozijih in okroglih mizah vedno poudarjajo, kako je za nastop na svetovnem trgu pomembno združevanje. Ampak nekako s figo v žepu, saj do tega v resnici nikoli ne pride ali komaj kdaj. Dober primer je recimo nevtralno podjetje Alps Wine, ki tako velike kot male vinarje združeno predstavlja na kitajskem trgu in tam uspešno prodaja.«
