V Siriji in Iraku so se v zadnjih dneh okrepili spopadi na nekaterih strateških točkah, ki potrjujejo, kako je območje obeh držav postalo prizorišče trka svetovnih sil, državnih vojsk ter številnih oboroženih skupin, od Kurdov in proiranskih šiitskih milic do raznolikih sirskih upornikov in Islamske države. Slednja uradno velja za edinega skupnega sovražnika vsem drugim.
ZDA jih oborožujejo, Rusija napada
V Siriji je vladna vojska s pomočjo ruskega letalstva sprožila novo ofenzivo proti upornikom v največjem mestu Alep na severu države. Napad je usmerjen proti upornikom pod okriljem Svobodne sirske vojske in je po navedbah prič sprožil nov begunski val več deset tisoč ljudi, ofenziva pa poteka tudi severno od obmorskega mesta Latakija, ki je pod nadzorom sil predsednika Bašarja Al Asada, ter v notranjosti države.
Nasprotni pogledi Moskve, ki podpira Al Asada, in ZDA ter njihovih zaveznic, ki podpirajo upornike, prihajajo do izraza na terenu. Rusija je po poročanju Reutersa denimo včeraj sporočila, da je pri Latakiji v zračnem napadu ubila poveljnika uporniške skupine Prva obalna divizija, ki prejema ameriško pomoč v orožju, tudi protitankovske rakete, ki so najzmogljivejše od vsega v njihovem arzenalu. Skupina sodi pod okrilje Svobodne sirske vojske. Napad se je zgodil na ozemlju, ki ga je prej nadzirala Islamska država, ki jo uradno napadajo vsi, a za zdaj ni opaziti, da bi se njena moč v Siriji bistveno zmanjšala.
Vračanje spomladanskega udarca
ZDA upajo, da bo drugače pri Raki v notranjosti Sirije, ki jo je Islamska država razglasila za svojo prestolnico v Siriji. ZDA so uporniškim skupinam na tem območju dostavile orožje, da bi skupaj s Kurdi sodelovale v ofenzivi na območju Rake, ki je pod nadzorom samooklicanega kalifata od leta 2013. Po navedbah New York Timesa bi si ZDA želele, da bi zaradi obrambe pred ofenzivo Islamska država morala premestiti del svojih sil iz Iraka. To pa bi olajšalo delo iraškim vladnim silam in milicam, ki so tam sprožile dve ofenzivi.
Predvsem bi to razbremenilo iraške vladne enote pri Ramadiju, prestolnici sunitske pokrajine Anbar na zahodu Iraka, ki jo je Islamska država zasedla maja. Mesto leži dobrih sto kilometrov zahodno od Bagdada, spomladanski uspeh Islamske države, ki je od tam pregnala iraško vladno vojsko, pa je njen največji letošnji uspeh na terenu.
Iraške sile so zdaj ob podpori ameriških zračnih napadov prišle do obrobja polmilijonskega Ramadija in ga skušajo obkoliti. Kot navaja New York Times, je eden glavnih ciljev zavzetje mostu nad Evfratom, da bi tako onemogočili prihod okrepitev – mesto po ocenah brani med šesto in tisoč vkopanih pripadnikov Islamske države. V napadu prvič sodelujejo letala F-16 iraške vojske, potem ko so pilote izurili v Arizoni, navaja časnik.
Odpiranje poti k Mosulu
Zato pa v napadih ne sodelujejo šiitske milice, ki imajo močno zaledje v Iranu. Te so bile v preteklosti precej učinkovitejše od iraške vojske, ki je kljub milijardam ameriških dolarjev za urjenje spomladi pokazala vso svojo nemoč. Toda vlada Hajderja Al Abadija je vendarle zadržana in teh milic noče poslati v pretežno sunitski predel države, saj bi lahko spet prišlo do obračunavanja, ko oziroma če bi enkrat porazile Islamsko državo, kot se je letos že zgodilo v Tirkritu. To pa bi Al Abadiju škodovalo pri pridobivanju sunitov na svojo stran, s čimer je imel zaradi svoje izrazite prošiitske politike velikanske težave njegov predhodnik Nuri Al Maliki, kar je na koncu tudi prispevalo k temu, da so mu ZDA odtegnile podporo in je avgusta lani odstopil.
Zato pa so proiranske šiitske milice, ki so na terenu sicer precej samosvoje, dejavne v drugi ofenzivi vladne vojske severno od Tikrita na naftnem polju Baiji, ki so ga nedavno zavzele, čeprav v okolici še potekajo spopadi. Rafinerija je uničena in bo potrebovala veliko dela, da bo spet v pogonu, a pomembnejša je njena lokacija. Leži namreč na strateški poti severno od Bagdada proti Mosulu, drugemu največjemu iraškemu mestu, ki je pod nadzorom Islamske države od lani. Po prvotnih načrtih bi morala iraška vojska mesto znova napasti že letos, a so se pokazale njene velike omejitve, ki so prevelike, da bi jih ameriška in druga zahodna pomoč iz zraka lahko nadomestila.
