Ne sončnica ne artičoka

Krompir imamo Slovenci radi. Sicer nekoliko manj kot naši severni sosedje, ampak še vedno zelo. Marsikdo si brez njega celo ne zna predstavljati kosila. Seveda pa ni bilo vedno tako. Preden je španski konkvistador Francisco Pizarro leta 1532 s svojo posadko priplul do Peruja, ga Evropejci sploh niso poznali. In dokler ga ni Friderik II. v 17. stoletju ukazal gojiti pruskim kmetom, ga tudi niso jedli. Da je prišel v vsakdanjo modo in izpodrinil repo in podobne poljščine, je potem trajalo še lep čas, medtem pa so se pojavljali nekateri krompirjevi tekmeci, ki so jih pomorščaki prav tako pripeljali iz novega sveta. Naneslo je, da so leta 1607 francoski pomorščaki iz Kanade prinesli topinambur, gomolj, ki ga je indijansko pleme Topinamba na ozemlju današnje Kanade za prehrano gojilo že tisočletja pred tem. Sprva je topinambur, kot so gomolje poimenovali po omenjenem plemenu, doživel precejšen razmah, saj ga je enostavno gojiti in tudi okus je precej posrečen, nato pa ga je v 18. stoletju zaradi večjega donosa in posledičnih cesarskih dekretov prehitel in skoraj povsem zasenčil krompir. Gomolji topinamburja so nekoliko podobni krompirjevim, tudi uporabljamo jih na enak način, topinamburjevi pa so v nasprotju s krompirjevimi užitni tudi surovi. Če gomolje topinamburja na pomlad pustimo v zemlji, poženejo visoka stebla in na njih rumene cvetove, podobne sončnicam. Nič čudnega, saj je topinambur bližnji sorodnik sončnice! Prvi francoski priseljenci v Kanado so rastlino, s katero so se seznanili že doma, na mah posvojili, saj jih je na maslu pečen topinambur spominjal na okus artičoke. S sončnicami in artičokami pa ima topinambur še nekaj skupnega, in sicer drugo ime – jeruzalemska artičoka. Artičoka zaradi okusa, jeruzalemska pa zato, ker so francoski izseljenci v Kanado topinamburju zaradi lepih rumenih cvetov po domače pravili tudi girasol, sončnica, tamkajšnji angleški migranti pa tega niso znali najlepše izgovoriti in so besedo podomačili v Jeruzalem. Tudi zato topinamburju ponekod še danes pravijo jeruzalemska artičoka, na kar so morda ponosni celo v Slovenskih goricah. Pri nas topinamburju pravimo še laška, papeževa oziroma svinjska repa, ameriški krompir in gomoljasta sončnica, kar bi bilo morda še najlepše slovensko ime. V Evropi so topinambur zaradi lepih cvetov sprva sadili le kot okrasno rastlino, pozneje za živinsko krmo, šele v času lakote med svetovnima vojnama je prišel na krožnike v evropskih kuhinjah. Potem je spet zamrl in razen Francozov in Italijanov, ki so iz njega ves čas pripravljali pravcate dobrote, ga ni nihče drug niti povohal. Uporabimo ga lahko v domala vseh jedeh, za katere sicer uporabimo običajen krompir. Francozi rezine topinamburja denimo radi skuhajo v mleku z dodatkom čebule in nageljnovih žbic, nato pa ga pomočijo v testo in ocvrejo… Krasen prigrizek nastane, če gomolje topinamburja očistimo in narežemo na dva milimetra debele lističe. Z njimi obložimo rezine kruha, vse skupaj pokapljamo z olivnim oljem, posujemo z nastrganim sirom in ščepcem zdrobljene bazilike, nato pa popečemo pod žarom v pečici. Iz topinamburja, kolerabe, korenčka in pražene čebule skuhamo okusno kremo juho… Prav imeniten pa je topinambur, ki ga le dobro operemo, očistimo in napol skuhamo, nato pa cele gomolje skupaj z rdečo čebulo, česnom, sredozemskimi zelišči in rdečim vinom spečemo v ponvi, kakor prikazuje fotografija.