Pravzaprav je fokus predstave jasen, Peer Gynt je predvsem skoncentrirana igralska kreacija, v kateri je razviden predvsem jasen, čvrst in premišljeno odmerjen dramaturški lok lika, njegove vzpostavitve ter razjedanja, črvičenja (dramaturginja je Žanina Mirčevska). To, kar je tako posebnega na njem v tem lovljenju identitete in »od-laganju« plasti »i-realnosti«, je njegova nepredvidljivost, ki se popolnoma nič ne drži preverjenih igralskih vzorcev in interpretacij, ki bi od že vsega začetka prodajali površinskost lika na pladnju, brizgali od pretiranega navdušenja s široko razprtimi očmi, zazrtimi v nebo, hodili po oblakih in nakladali, kje vse da je bil v zgodbah, katerih glavni junak je vedno on sam. Namesto tega se MGL-jevski Peer Mateja Puca igralsko resno zavrta vase in pride do lika po obratni poti. Od vsega začetka, ko je trden in stabilen, vase gotov, tudi samozadosten, je še najbolj realistične dikcije in prepričljivo razlagalnega tona ter jasnega in zaverovanega pogleda prav takrat, ko pripoveduje o domišljeno izmišljenih pohajanjih. Zato pravzaprav nima nič kaj z od tal odlepljenim sanjačem in slabičem, prej je izmuzljiv zavijalec besed, pri katerem nikoli ne veš, kje si. Manipulator par excellence. Vse to zna biti tudi zelo simpatično, dokler ima vse to početje fokus in jasnega naslovnika, realno oporno točko v poslušalcih izven njega; kdaj koga še celo altruistično pritegne in zvabi stran od mizerne realnosti. Vse to je pokopano kmalu po smrti matere (Iva Kranjc). Prikupna podoba se začne sesedati vase, jedro se izvotli, postaja vedno bolj nemočen, logično, pa se nato »rešuje« z afektiranim izvajanjem pretiranih zgodb z glavo v oblakih, ki naj predvsem njemu samemu skrijejo brezupno luknjo zadaj, medtem ko predvsem išče trdno točko in z igralsko pretresljivim koncem ne ve, kdaj se je, manipulator, spozabil nad sabo in se sam izgubil v lastnih manipulacijah.
Predstava, ki je po obeh fascinantno zagnanih začetkih (drugem po pavzi) videti, da bo zrasla precej velika, nato vse preveč oscilira in pada v intenzivnosti ter dramatičnosti v golo vrstenje prizorov in stanj, čeprav Jelena Proković z inventivnimi vizualijami domisli marsikaj. Tudi igralski zbor je precej odrinjen na rob podporne in ilustrativne funkcije plastenja realnosti, brez možnosti za kaj več. V tem manku imata največ manevrskega prostora Primož Pirnat v zanimivi, sveže zrahljani podobi, ki ni zato nič manj efektivna, vsekakor pa je plejada likov detajlno domišljeno diferencirana postavitev – od brezkompromisno nepremakljive do vijugave – in pa Iva Kranjc, ki zlasti zreducirano in mirno, pa vendarle precizno in ostro zadene Solveig.
