Marsikaj si lahko pojasnimo, zjasnilo pa se ne bo. So stvari, ki jih nihče ne bo naredil namesto nas, kar optimistično pomeni, da je vsak posameznik pomemben, kajti svojo zgodovino ustvarjamo sami in jo, na žalost, še raje pozabljamo. Čim več si bomo zapomnili, več rešitev bomo imeli na voljo v prihodnosti. »Stati in obstati,« je zapisal Trubar. Kar se tiče Besnih pesmi z Ano, bi dosti raje videl, da bi izginili razlogi zanje.
Kako ocenjujete trenutno stanje na kantavtorski sceni v Sloveniji? Kam pluje in kdo od vaših zanamcev, se pravi kantavtorjev nove generacije, vas je najbolj prepričal?Kot sem že nekajkrat povedal, kantavtorstvo je Slovencem zelo blizu, saj je individualno, poceni in gospodarno. Prevladuje klasični obrazec pevca s kitaro. To poskušamo že nekaj let nadgraditi na Kantfestu s pozivi, naj se spremljajo na druge instrumente ali na računalnik. Raperji so prevzeli družbeni angažma in so danes najpristnejši izraz časa, kantavtorji pa se večinoma zatekajo v intimo in romantiziranje. S tem ni nič narobe, le odmevno ni. Se pa vsako leto pojavijo zanimivi in inovativni avtorji, recimo Ksenija Jus, Tadej Vesenjak, Dani Kavaš, Viki Brusli, Natriletno kolobarjenje s praho...
Včeraj je izšel album Šlagerji in pesmi iz zapora Vitomila Zupana. S čim vas je prepričal, da ste se lotili njegovega opusa?Z Vito Mavrič sva opravila izbor iz sedmih knjig Pesmi iz zapora. Trpljenje je religija krščanstva in krivice na tak način vedno postanejo ideologija in imagologija. Vitomil ni bil mučenik niti žrtev komunističnega sistema – je le še eden v nizu obrazov večnega spora posameznika in družbe ter kaže, kako družba brani svojo utvaro skupnosti.
Vemo, da je bil zelo ploden pisec, samo v zaporu je napisal okoli 2000 pesmi. Po kakšnem ključu sta izbrala, katere bosta uvrstila v program?Vitomil je bil bon vivant in je hotel užiti čim več življenja. Pri tem je nemalokrat pretiraval, kar ga je tudi spravilo v zapor. Šlagerji tistega časa so neobvezni kič svobode, ki s svojo prozaičnostjo otopi pamet in, zanimivo, ravno izjemna trdost življenja je tista, ki spodbuja sentimentalnost in sanjarjenje. Meja se je v zaporu materializirala – rešetke so namreč edini pogled v svet. Beg človeka iz prostosti v zapor in iz zapora nazaj v svobodo je temeljna poanta vseh teh pesmi.
Na splošno velja, da ima pojem šlager v javnosti slabšalen prizvok, ker velja za »ceneno robo«, nekaj povprečnega.Šlagerji, popevke, popkultura so prevzeli klasično kulturo in skupaj s potrošništvom je vse vkup postalo turbokultura. Elita je poražena, višje kognitivne vsebine so odveč. Vsi pričakujejo le naslednji brezžični klic. Prihodnosti ni, ostajajo pa šlagerji, ki kot sesuti koščki spomina tvorijo preperelo mrežo preteklosti. Neobveznost šlagerja s tem postane edini orientir v času. In vsak meri čas s temi črepinjami, čeprav mu je obenem nerodno.
Kako bi ocenili Zupanov odnos do šlagerjev, na kakšen način si je sposodil znane napeve?Vitomil je bil praktik in jih je med brenkanjem na kitaro uporabljal za osvajanje žensk. V rokopisih najdemo z akordi opremljeno Besame mucho, z notami zapisano Poinziano in še nekatere. V Pesmih iz zapora nemalokrat navede, po kateri pesmi/šlagerju se zapisana pesem zgleduje. Po vojni je bil urednik na radiu in rad je zahajal v lokale, tako da mu šlagerji niso bili tuji. Predstavljali so mu neznosno lahkost svobode.
Kar nas pripelje do zvitega vprašanja: kako ste uredili z avtorskimi pravicami?Slovenija je prostovoljna žrtev malih lakomnih »publisherjev«, kakor se zdaj reče podjetjem in pravnikom, ki si tako polnijo žepe. Avtorji v imenu zakonitosti in legalnosti dobijo le drobtinice. Dobra plat je, da se bo povečal delež predvajanih in uporabljenih skladb domačih avtorjev, ker so cenejši.
Zakaj se niste izgovorili, da je že Zupan odsedel čas za vašo/svojo krajo avtorskih pravic?Tudi to smo poskusili, a argument kapitala je nad zgodovino, etiko in prihodnostjo.
