»Imel sem odlično sezono. Zelo sem zadovoljen,« je izjava, s katero je Simon Špilak poskušal na hitro odpraviti novinarje ob podelitvi zlatega kolesa leta 2013, ko je najprestižnejšo lovoriko slovenskega kolesarstva prejel prvič. Lani je zadržani Prekmurec našel elegantno rešitev, naj le prekopiramo prejšnjo izjavo. Tudi letos ni povedal nič drugega. Imel je odlično sezono. Na 16. mestu na svetovni lestvici ob koncu sezone do zdaj ni bil še noben slovenski kolesar. Ni samo najbolje uvrščeni slovenski cestni kolesar, pač pa tudi eden najvišje uvrščenih slovenskih športnikov na svetovnih lestvicah najbolj globalnih športnih panog. V resnih primerjavah bi se zlahka postavil ob bok drugim izstopajočim športnikom (Peter Prevc, Jakov Fak, Tim Gajser), katerih panoge se po razširjenosti ne morejo primerjati s cestnim kolesarstvom.
Špilakova statistika pove več kot besede. Iz njegovih ust besed (samo)hvale, širših razlag in pojasnil nikoli ne slišimo. Je izjemno previden pri izražanju, še zlasti glede tekmecev. Zelo se trudi, da ne bi koga prizadel, čeprav bi omenjal zgolj gola dejstva. »To je Simon Špilak. Tak je,« pravijo tisti, ki najboljšega slovenskega kolesarja vseh časov bolje poznajo.
Največja junijska zmaga Po Švici
S 16. mestom v seštevku 27 največjih dirk na svetu, kjer štejejo uspehi vseh 500 profesionalnih kolesarjev iz 17 elitnih svetovnih klubov, je presegel svojo najboljšo sezono izpred dveh let, ko je končal na 21. mestu. Zelo blizu (29.) je bil tudi lani. Drugi najboljši Slovenec za Janijem Brajkovičem je bil tudi že v sezoni 2012 (61.)
S serijo zadnjih sezon velja za enega najstabilnejših in najzanesljivejših v svetovnem vrhu. Njegova značilnost je, da izbira samo sebi primerne dirke v svetovnem koledarju in se z redkimi izjemami uspešnega modela drži vsa zadnja leta. To so krajše enotedenske etapne dirke Pariz–Nica, Po Baskiji, Po Romandiji in Po Švici, kjer je junija slavil svojo največjo zmago. Na njih pride do izraza njegova vsestranskost v vožnji na čas in na zahtevnih gorskih etapah, predvsem pa nima težav v nepredvidljivih spomladanskih vremenskih razmerah. Dež in mraz sta njegova največja zaveznika.
O teži uspeha govori tudi statistika dirk, kjer je bil najuspešnejši. Spomladanska dirka proti soncu Pariz–Nica (tretje mesto) je bila letos po konkurenci tretja največja etapna dirka na svetu za velikim francoskim spektaklom Tour de France in špansko Vuelto. Dirka Po Švici je bila po udeležbi najboljših po statistiki procyclingstat sedma najbolje zastopana etapna dirka letos, Po Romandiji (tam je Špilak zasedel drugo mesto) pa je bila po zastopanosti enajsta.
Špilak velja tudi za enega najučinkovitejših. Ne samo s tem, da sodi med najboljših deset etapnih kolesarjev na svetu. Po številu nastopov ne sodi niti med 500 najbolj obremenjenih profesionalnih kolesarjev na svetu, med katerimi je izmed slovenskih kolesarjev najvišje Luka Mezgec (87 tekmovalnih dni), Nizozemec Keizer (LottoNL) pa tekmuje kar 101 dan.
Naloga le, da goni kolo
Špilak ima zaradi svoje stabilnosti in učinkovitosti vse zaupanje ekipe Katjuša. Ruska ekipa kot ruski nacionalni projekt je zanj primerna, saj delovanje ni odvisno od marketinških prijemov in aktivnosti sponzorjev kot pri večini drugih ekip, kjer sta prioriteti najbolj izpostavljenih kolesarjev tudi njihova osebna socialna nota in pripravnost za marketinške akcije. V Katjuši je Špilakova naloga le ta, da goni kolo. In s to vlogo je zadovoljen in srečen. Največja tegoba je odgovarjati na vprašanja novinarjev. Vse, kar naredi, naredi na kolesu. Ne velja za čudaka, je pa zagotovo najskrivnostnejši kolesar v karavani.
O izjemni sezoni 29-letnega kolesarja iz Tišine pri Murski Soboti, ki zadnja leta živi v Novem mestu, še več pove njegov prispevek k slovenskemu kolesarstvu. V svetovnem nizu WT je osvojil kar 91 odstotkov vseh točk (269 točk). Jan Polanc s 16 točkami za zmago v etapi italijanskega Gira in Luka Mezgec za štiri visoke etapne uvrstitve (9 točk) sta zgolj češnja na torti Špilakove bere. Špilak je Sloveniji skoraj sam zagotovil 14. mesto na svetovni lestvici in s tem tudi štiri mesta na startu dirke na olimpijskih igrah v Riu. Prav hribovita trasa v Braziliji je primerna, da bi po dolgi reprezentančni abstinenci avgusta 2016 znova oblekel dres s slovenskim grbom. Ko gre za povabila v reprezentanco, ga selektorjema zadnje dobe Martinu Hvastiji in Gorazdu Štanglju ni uspelo prepričati. V kolesarskih krogih ni slišati, da bi bile vzrok za Špilakov ne reprezentanci kakšne stare zamere.
Ko Simon Špilak govori o prihodnosti, je prav tako skromen z besedami. V tem je predvidljiv kot napoved, da bo pozimi padel sneg. To potrjuje izjava za naslednje leto: »Decembra se bomo na skupnem taboru ekipe Katjuša dokončno dogovorili o natančnem tekmovalnem koledarju za prihodnjo sezono. Znova se bom osredotočil na spomladanske etapne dirke, saj mi bolj ustrezajo kot dirke v vročih poletnih dneh,« je povedal. Torej Pariz–Nica, Baskija, Romandija in Švica – pa bo glavnina dela opravljena.
