Zato z zavistjo evropski volilci gledajo, kako v naši sosedi Hrvaški politik, konkretno vodja HDZ, svojo zmago na volitvah gradi na ne tako banalnih obljubah, ampak na temah, ki so veliko bližje malemu, povprečnemu Hrvatu, na obljubah, ki so absolutno v srčiki zanimanja volilnega telesa. Gospod Karamarko, približek reinkarnacije večno navzočega generala Tuđmana, ki ga je navdihnil oče Turčije Kemal Atatürk, je prav takšen politik novega kova, saj se zaveda, kje hrvaško ljudstvo čevelj žuli. Zato je za Hrvaško pričakovana, za evropski politični prostor pa verjetno presenetljiva njegova obljuba, da bo kot bodoči premier zagotovil, da bo reško Hrvatsko narodno kazalište Ivan pl. Zajc po dolgih letih spet – hrvaško in narodno.
Politik, ki se zaveda, da sta zdrava narodna in hrvaška kultura esenca vsakega napredka in boljšega življenja, je res redkost v svetovnih merilih, kajti ne Obama, ne Kim Jong Il, ne Mugabe, ne Merklova ali Putin niso nikoli predvolilno obljubili, da bodo nekemu teatru vrnili nacionalno pripadnost. Seveda ne, ker so zaplankani, brez minimalnega občutka za to, kaj državljane zares muči in kaj si zares želijo. Gospod Karamarko, velik ljubitelj teatra in poznavalec umetnosti ter domoljubnih čustev naroda, to ve. In obljublja.
Hrvaško narodno gledališče na Reki pod intendantsko palico tam nekega Oliverja Frljića iz predstave v predstavo žali tako narod kot Hrvaško. Da si drzne ta teatrska zguba Frljić zahrbtno provocirati domoljubno, od krize izmučeno ljudstvo, ki si od ust trga za hrvaško narodno kulturo, s postavitvijo na repertoar Trilogije o hrvaškem fašizmu ali pa nesramnega projekta Čobanizem in renesansa, zaradi katerih je policija stražila teater, je preveč tudi za takšnega teatroljuba, kot je premier Tomislav Karamarko.
Ne bo, bogme, prva violina v vladnem godalnem orkestru Karamarko dovolila, da bodo pod imenom narodno, pa še hrvaško povrhu, izvajali provokacije, v katerih s surovim mesom (narod pa lačen) na odru postavljajo kljukaste križe. To lahko počnejo neznanci na stadionu v Splitu. Prvi ukrep nove vlade bo poseben oddelek, v katerem bosta dva narodna, in hrvaška povrhu, uradnika vestno pregledala vsako dramsko delo in mu, če si zasluži, tresnila pečata, podobna tistim, ki jih imajo svinjske polovice v mesnici – narodni in hrvaški. Potem gre lahko na oder. In tudi vsako pesem, knjigo in balet bosta pogledala in pregledala, dala oznako (ne)narodni in (ne)hrvaški, šele potem bodo lahko šli v teater in na knjižne police. Tako vodi državo sodobni politik in Evropa mu bo sledila.
