Številke, ki smo jih zbrali in pred dnevi objavili v Dnevniku, kažejo minimalno zanimanje dolžnikov za odpis dolga. Niti deset odstotkov vlog glede na število dolžnikov ne bodo do konca meseca prejeli v javnih ljubljanskih podjetjih Snaga, Vodovod-Kanalizacija in Energetika. Je mogoče zanimanje večje v občinah s slabšo socialno sliko, kot je predvidela ministrica? Preverili smo. V Mariboru ni. V Beli krajini ni. V Zasavju tudi ne. Od majhnega števila prošenj pa povrhu še zelo majhen delež vlagateljev sploh izpolnjuje pogoje za odpis dolga.

Humanitarci, ki poznajo zgodbe iz prve roke, so že takoj opozorili, da bodo pogoji, določeni v površno napisanem zakonu, zajeli (pre)majhen krog ljudi. Poslanci Združene levice, ki so sploh prvi pripravili predlog za odpis dolgov, so konkretno predlagali, da bi kot mejo mesečnega dohodka, do katere bi bili posamezniki še upravičeni do odpisa, uporabili uradni prag revščine – 593 evrov na člana gospodinjstva. Toda seveda, ker pod pragom revščine živi okoli 300.000 Slovencev, so tisti s škarjami in platnom v rokah presodili, da je treba še malo zategniti. Menda so želeli s postavljenimi kriteriji »izpostaviti najbolj ogrožene med nami«, a zgodilo se je, da so več dolžnikov v stiski z njimi izključili.

Iz kroga upravičencev so denimo izpadli starejši z mizernimi pokojninami, ki so se odrekli varstvenemu dodatku, da ne bo treba njihovim dedičem poleg absurdnih stroškov pogreba napraskati še denarja za vračilo državi. In vsi tisti, ki iz enakega razloga po enem letu zavrnejo denarno socialno pomoč, kljub temu da bi jo še potrebovali. Na ministrstvu zdaj odgovarjajo, da je »učinek zakona in celotnega projekta odpisa dolga odvisen od družbene odgovornosti posameznih upnikov in občin«, pozabljajo pa, da je zavračanje socialne pomoči posledica sprememb socialne zakonodaje, ki jih je pripravilo prav to ministrstvo.

In navsezadnje – niti čez celotno širino obrazca ne sega črta, na katero mora vlagatelj predloga za odpust dolga zapisati, zakaj je nastal. Je res tako enostavno? Tisti, ki zadolžene dejansko sprejemajo v svojih pisarnah, opozarjajo, da je njihov položaj navadno zelo zapleten. Na tleh pa jih utrujene pod težo bremen brca še žugajoči diskurz sodobnega časa. »Sami so si krivi!« se tolažijo dobro preskrbljeni, ki jim je pač lažje prst usmeriti v posameznika kot pa v abstrakten sistem, ki ne deluje. So namreč izhodišča res takšna, da lahko vsi delamo za pošteno plačilo, se grejemo v svojem stanovanji in praznimo poln hladilnik? Ali država res ustvarja možnosti za zaposlovanje in pridobitev primernega stanovanja, kot piše v ustavi?

Dobri nameni ministričine ekipe se v praksi žal niso uresničili. Že zdaj je jasno, da bo odpis dolgov prinesel veliko premalo za trkanje po prsih, še manj pa za lajšanje stisk socialno ogroženih. Ti ne potrebujejo populističnih potez, ampak premišljene ukrepe, ki jih bodo dejansko vključili in jim pomagali, da se postavijo na noge.