Dan po obisku generalnega sekretarja Nata Jensa Stoltenberga in članov Severnoatlantskega sveta v Podgorici in na Cetinju ter njihovih spodbudnih ugotovitvah, da je Črna gora z izpeljanimi reformami blizu povabilu v vojaško zvezo, ki jo je še pred 16 leti bombardirala, so tamkajšnje oblasti z izgovorom, da se demokracija izvaja v parlamentu in ne pred njim, nasilno počistile s tritedenskim protestnim taborom opozicijske demokratične fronte. Ta se sicer že od lani ne udeležuje zasedanj črnogorske skupščine, in sicer zaradi spora z vladajočo demokratsko stranko socialistov (DSS) glede volilne zakonodaje, ki naj bi jo uveljavili pred bližnjimi lokalnimi in zahtevanimi predčasnimi parlamentarnimi volitvami. Konec septembra je bojkot okrepila tudi na ulici pred skupščino, kjer so protestniki po vzoru raznobarvnih vstaj postavili šotore. Sprva dokaj množičen upor proti četrtstoletni vladavini DSS se je sčasoma spremenil v blokiranje bulvarja pred parlamentom, »čistilna akcija« komunalne in specialne policije po odhodu Natove delegacije pa je izzvala bojevit odgovor protestnikov, ki se je sprevrgel v nasilen obračun s solzivcem, aretacijami in razbitimi izložbami.
Razslojena opozicija
Črnogorske oblasti s premierjem Đukanovićem, ki tamkajšnji politični prostor obvladuje že vse od prvih večstrankarskih volitev pred razpadom nekdanje Jugoslavije, so se takojšnjemu obračunu s precej razdeljeno opozicijo izognile v pričakovanju Stoltenberga, ki je skupaj z veleposlaniki držav članic Nata po poročanju črnogorskih medijev zapustil Podgorico zadovoljen z razvojem demokracije in rastočim zanimanjem državljanov za članstvo v zvezi Nato – tako je bilo vsaj razvidno iz anket, ki so mu jih predstavili. Srečal se je tudi z delom opozicije, za katero analitiki ugotavljajo, da ji je dovolj Đukanovićeve vladavine, še zdaleč pa nima poenotenega pogleda na prihodnost države, zaradi česar jo je bilo zlahka predstaviti kot silo, ki nasprotuje Natu in ki Črno goro hkrati cepi na zagovornike državne suverenosti in tiste, ki še vedno govorijo o dveh očeh ene glave, Srbiji in Črni gori.
Demokratična fronta, ki ji v bojkotu parlamentarnega dela ni uspelo združiti celotne opozicije in s tem izsiliti predčasnih volitev, je dejansko široka koalicija treh strank, civilnih gibanj, nestrankarskih intelektualcev in javnih osebnosti, ki je na predčasnih volitvah pred tremi leti osvojila slabo četrtino glasov ter s tem 20 poslancev v 81-članskem parlamentu. Premalo, da bi dosegla primarni cilj, to je zamenjavo Đukanovića, ki si v koaliciji s socialdemokrati (SDS) ni zagotovil parlamentarne večine, jo je pa lahko zakrpal z liberalci, Hrvaško civilno iniciativo in Bošnjaško stranko. Poletni spor z vodjo SDS Rankom Krivokapićem je obetal razpad vladajoče koalicije, ki pa se (še) ni zgodil. Krivokapić na čelu parlamenta namreč še prebavlja Đukanovićevo odločitev, da na položajih v vladi njemu navkljub obdrži Vujico Lazovića in Ivana Brajovića, ki sta sprožila razkol v stranki in jo zapustila, čas pa kot že nekajkrat doslej spet teče v premierjevo korist. Pričakovano Natovo povabilo Črni gori bi dalo dodaten pospešek pogajanjem Podgorice z Brusljem, kar bo voda na Đukanovićev mlin pred za prihodnje leto predvidenimi rednimi parlamentarnimi volitvami, čeprav je članstvo v EU v nasprotju z neželenim povezovanjem z Natom tudi prioriteta demokratične fronte. Ta tudi zato z grožnjo ulice (v soboto naj bi bili največji protesti) poziva premierja k odstopu še ta teden.
