Tekmovanja so adrenalinska

Mnogi mladi glasbeniki ne marajo tekmovanj, čeprav so nujni del na poti k profesionalnosti; pomenijo veliko stresa in dodatnih vaj. A Sara je med tistimi, ki ob tremi zamahne z roko, tekmovanja pa so zanjo pravi adrenalin, nekakšen fokus: »V roke dobim neko skladbo, nato pa imam nekaj mesecev časa, da se jo naučim, da jo do določenega datuma dobro naštudiram.« Krona vseh mednarodnih violončelističnih tekmovanj pa je seveda tekmovanje Čajkovskega, kamor si Sara najbolj želi. Obstajata dve tekmovanji, »mali Čajkovski« za mlajše violiniste in »veliki Čajkovski« za mladostnike do 33. leta starosti. Ker tisti, ki zmaga na »malem«, dobi vabilo tudi na »velikega«, ta trenutek razmišlja bolj o tem tekmovanju. Za »velikega« pa je še čas, želi si biti boljša in zrelejša.

Letos je bilo to tekmovanje, ki sicer poteka vsaka štiri leta, v Sibiriji. Ob tem oče vzdihne, ko pomisli, kakšni bi bili stroški, če bi hčerki uspelo dobiti povabilo. Na tekmovanja jo namreč spremljajo starši, zraven pa je vedno še en potnik – violončelo, za katerega je treba plačati še eno letalsko vozovnico. Vse to je seveda na plečih družinskega proračuna. »Ampak to tekmovanje je moj najpomembnejši cilj na poti v uspešno solistično kariero,« je odločena mlada čelistka.

Čustva v glasbi

Trenutno ji je najbolj všeč obdobje baroka. Skladbe imajo lahkoten značaj, linije morajo biti čiste, v glasbi so zelo konkretna čustva, od veselja do žalosti. Rada igra tudi romantične skladbe, ustrezne njenemu življenjskemu obdobju; to glasbo razume.

»Ko študiram neko skladbo, si skušam vsa ta čustva čim bolje predstavljati, zato vsakič poiščem neko zgodbico. Če skladba govori o ciklu življenja, razmišljam o vsem, kar vpliva na začetek neke nove dobe, novega življenja, in to potem prikažem skozi igranje. Glasbeniki moramo biti čim bolj čustveno razviti, dejansko smo bolj občutljivi. Zdaj se z vrstniki na šoli dobro razumem in se od njih ne razlikujem, ker smo vsi glasbeniki. Zdi se mi, da imamo drugačen pogled na svet kot tisti, ki se ne ukvarjajo z glasbo.«

V duu in naprej

V tem smislu se zelo dobro ujameta s prijateljem, nadarjenim violinistom Nikolo Pajanovićem. To je najprej začutila njena mama, ko ju je sestavila v duo, in je zdaj tudi njuna mentorica, kajti predmet komorne igre na konservatoriju pride šele drugo leto. V dveh letih sta skupni potencial že okronala s tremi nagradami: absolutna zmagovalca 9. mednarodnega tekmovanja Ars nova v Trstu in 1. mednarodnega tekmovanja G. Tartini v Piranu ter tretjenagrajenca tekmovanja Ohridski biser v Makedoniji.

Zdaj je na konservatoriju v razredu profesorja Miloša Mlejnika. Čeprav je študij še daleč, že razmišlja o Nemčiji, tudi o Beogradu in prof. Draganu Djordjeviću, s katerim sta se dobro ujela že na mojstrskem tečaju. Nadaljevala bi lahko tudi pri sedanjem profesorju. Ampak če bi res lahko izbirala, bi najraje imela ure z odličnim francoskim violončelistom Gautierom Capuçonom. Dvakrat je bila že na njegovem koncertu in dvakrat so ji omogočili, da je z njim tudi govorila. »Zelo me zanima, kako razmišlja o glasbi in življenju.«