Ko so v družini oče in oba starejša brata zapriseženi odbojki, se zdi logično, da ji bodo zapriseženi tudi vsi drugi nasledniki. Tine Urnaut je tako že zgodaj vedel, da bo odbojkarska žoga igrala pomembno vlogo v njegovem življenju, res pa je, da je bil pri 17 letih še v dvomih, ali se bo bolj posvetil odbojki na mivki ali odbojki v dvorani. »Razlika je ogromna. Udarci in odbijanje žoge so na prvi pogled enaki, vendar obstaja velika razlika v sami igri,« je dejal, ko je skupaj z Nejcem Zemljakom postal svetovni prvak v konkurenci do 19 let. Če tedaj karierne poti še ni imel natančno začrtane, pa danes pri 27 letih dvomov že dolgo ni več – zaprisežen je dvoranski odbojki. Odločitev, ki veseli vse slovenske ljubitelje te igre z žogo, saj je prav Korošec eden izmed tistih, ki so v slovenski izbrani vrsti na prvenstvu stare celine v Bolgariji najbolj navdušili.

Kljub mladosti avtoriteta v slačilnici

V mladosti so fantiča iz Kotelj na Koroškem pogosto označevali kot čudežnega dečka slovenske odbojke, a je ves ta čas stal trdno na tleh. »Lepo je, ko v časopisu prebereš kaj lepega o sebi, vendar to je bila pohvala za ves trud in dodatna spodbuda za prihodnost. V življenju sem vedno našel dovolj motivacije,« pojasnjuje odbojkar, ki je že pri 18 letih postal stalni član slovenske reprezentance, pri 19 pa sprejel tudi vlogo kapetana. Ali prevedeno, avtoritete v slačilnici. Čeprav je bil še neizkušen, soigralci pa od njega starejši tudi do 15 let, so fantje njegovo vlogo hitro sprejeli. Tudi zato, ker ga je krasil ekipni duh. Vedno je imel pred seboj cilj, da se mora maksimalno potruditi. Kot kapetan je znal dobro komunicirati znotraj ekipe, se pravilno odzvati v težkih situacijah in obdržati hladno glavo. In kar je bilo najpomembnejše: ni rad izgubljal. »Vedno sem vse naredil za zmago. Seveda so tudi porazi sestavni del športa. Ko je nasprotnik boljši, mu lahko le čestitamo in odidemo na trening, da smo boljši na naslednji tekmi.«

Čeprav mu srce bije za Slovenijo, pa se mu po žilah pretaka vsaj malce italijanske krvi. Njegova srčna izbranka je Italijanka, skupaj sta že pet let, ljubi kruhek si služi na Apeninskem polotoku, ki velja za obljubljeno odbojkarsko deželo, največji uspeh dosedanjega športnega življenja pa je doživel s pomočjo italijanskega trenerja Andree Gianija, zdaj selektorja slovenske reprezentance. »Giani je absolutna avtoriteta v odbojkarskem svetu, spoštujejo ga, kjer koli se pojavi. Kot igralec je dosegel veliko, bil je eden najboljših na svetu in na vrhunski ravni na treh položajih v ekipi: bil je srednji bloker, sprejemalec in korektor. Je vrhunski človek in strokovnjak, mlad in ambiciozen, odprt, spoštovan. V njegovem sistemu je v ospredju ekipa, ne posameznik, tako na igrišču kot zunaj njega,« je odnos s selektorjem opisal kapetan. Spoznala sta že že pred desetletjem. Tine je igral odbojko pri ACH Volleyu, Giani pri Modeni. Ljubljančani so slavili presenetljivo zmago, Urnauta so izbrali za najboljšega sprejemalca, Gianija pa za najboljšega blokerja.

Največ se je naučil od očeta

Podobno spoštljivo kot o selektorju govori tudi o svojem očetu, pred desetletji prav tako vrhunskem odbojkarju, celo najboljšem napadalcu svetovnega prvenstva v Rusiji leta 1962. »Največ sem se zagotovo naučil od očeta. Še preden sem začel obiskovati osnovno šolo, sva trenirala pred hišo, obenem pa sem hvaležen tudi drugim članom družine, saj sem od vsakega pobral nekaj znanja,« priznava dvometraš (v višino meri natanko 2,01 metra), ki sodi med najboljše evropske sprejemalce, zato ne čudi, da si že od leta 2008 ljubi kruhek služi na tujem, igral je tudi v Grčiji, Turčiji in na Poljskem. Toda najbolje se počuti v – Italiji. »V Italiji res uživam. Ustrezata mi okolje in način igranja odbojke. V tej deželi zelo dobro delajo tudi z mladimi, a se v zadnjem času pozna gospodarska kriza,« še pravi novopečeni član Trentina, trikratnega zaporednega zmagovalca lige prvakov, ki ga dodatni izzivi čakajo tudi v šolskih klopeh, saj želi na daljavo opraviti manjkajoče obveznosti na fakulteti za šport.