Kitajščine, ki velja za izredno težek jezik, se v Sloveniji uči okoli 600 otrok in mladih, ki so prepričani, da se jim bo to znanje v prihodnosti bogato obrestovalo. Medtem ko v nemških šolah uvajajo kitajščino kot obvezni tuji jezik takoj za angleščino, bi lahko pri nas na prste obeh rok našteli vrtce in šole, ki s pomočjo Konfucijevega inštituta v Ljubljani ponujajo to možnost izobraževanja. To pa seveda ne pomeni, da se v preostalih slovenskih šolah otepajo kitajščine. Ravno nasprotno. Številni ravnatelji izkazujejo velik interes in Konfucijev inštitut prosijo za sodelovanje.
»Kitajski jezik bi moral postati drugi ali pa vsaj tretji tuji jezik na slovenskih šolah, če se želimo priključiti naprednim državam, ki to že udejanjajo. A pri tem bo morala svoje opraviti tudi država,« je prepričana direktorica Konfucijevega inštituta Danijela Voljč, ki je zaradi omejenih finančnih možnosti in številnih prošenj po sodelovanju že prosila za pomoč pristojno ministrstvo.
Otroci nimajo enakih možnosti
Konfucijev inštitut, ki je neprofitna organizacija in deluje pod okriljem državnega urada za kitajski jezik s sedežem v Pekingu, je v šolskem letu 2011/2012 organiziral prvo izobraževalno delegacijo na Kitajsko. Namenjena je bila ravnateljem vrtcev, osnovnih in srednjih šol in tudi predstavnikom univerz. Odziv je bil takrat skromen, vendar so kljub temu prebili led in navezali stike s partnerskimi šolami na Kitajskem. To je bila tudi odskočna deska za ustanavljanje konfucijevskih razredov po Sloveniji. Prvo učilnico so ustanovili na II. Gimnaziji Maribor, k projektu pa so pristopili še vrtec Tezno, OŠ Bojana Ilicha in Gimnazija Ptuj. Sledila je Konfucijeva učilnica v OŠ Trnovo v Ljubljani, ki koordinira konzorcij OŠ Koseze in Savlje ter vrtec Hansa Christiana Andersena. Kot zadnji sta svoja vrata odprli učilnici na Gimnaziji Kranj in Univerzi na Primorskem. Zaživele so poletne šole kitajskega jezika v nekaterih slovenskih krajih, učenje kitajščine pa so ponudili tudi nekatere ljudske univerze in zasebna podjetja, ki organizirajo tečaje različnih jezikov.
Koordinator projekta in pomočnik ravnateljice na Gimnaziji Ptuj Branimir Rokavec nam je pojasnil, da si dijaki lahko kitajščino izberejo kot fakultativni jezik, pouk pa poteka v njihovem prostem času. Na Ljudski univerzi Ptuj so brezplačni tečaj kitajščine prvič ponudili pred petimi leti, ko so bili izbrani v projekt Center vseživljenjskega učenja Podravje. Privabili so kar trideset tečajnikov. Po besedah direktorice Mojce Volk so tečaj poskušali organizirati tudi lani. Ker ni bil zastonj, se je prijavilo samo osem ljudi, kar je premalo, da bi pokrili stroške tečaja.
Malo zanimanja za plačljive tečaje
Na Dolenjskem učenje kitajskega jezika edina ponuja Šola tujih jezikov Yurena, tri leta pripravlja tudi poletne šole za otroke. Nanje se po navadi prijavi okoli trideset otrok, za trinajst dni bogatega programa pa morajo njihovi starši odšteti okrog 100 evrov. »Bojim se, da otroci pridejo zgolj zato, ker je tečaj finančno zelo ugoden, bistveno cenejši kot druge podobne aktivnosti. Ko želimo otroke povabiti na tečaj kitajščine med šolskim letom, kljub prepolovljeni ceni odziva ni. Od 33 otrok se je lani prijavil le eden,« pojasnjuje Katica Golobič iz Yurene. Prepričana je, da je znanje tujih jezikov in tudi kitajščine danes pomembnejše kot kadar koli prej: »Še nikoli nismo bili tako vezani na tujino kot zdaj. Pri poslovanju s Kitajci imaš mnogo več uspeha in narediš nedvomno večji vtis, če znaš vsaj dvajset stavkov povedati po kitajsko, kot pa če ne znaš nič.«
Matija Kovač, soustanovitelj in direktor Jezikovne akademije v Ljubljani, je študiral sinologijo in iz lastnih izkušenj pove, da je kitajščina res težka, vendar ima v primerjavi z nekaterimi drugimi tujimi jeziki svoje prednosti, ki omogočajo, da je učenje prijetnejše. Moderni kitajski jezik (mandarinščina) je zelo temeljito standardiziran, kar omogoča lažje učenje in hitrejše napredovanje. Druga praktična lastnost kitajščine je, da je zlogovni jezik, ki ni pregiben. Vse sklanjatve in spregatve ter mnoge druge slovnične sestavine, ki otrokom v šoli grenijo življenje, pri kitajščini preprosto ne obstajajo. Je pa po drugi strani sistem pisanja s kitajskimi pismenkami verjetno najtežji zalogaj.
