Kakšnih prelomnih odločitev ni bilo pričakovati že pred vrhom EU, a sprejete odločitve kažejo, da se Evropska unija vse hitreje pripravlja na čim večje zapiranje celine, ob čemer želi schengenski mejni sistem ohraniti pri življenju. Pomemben element evropske politike je usmerjen prav v zajezitev toka beguncev iz Libije in Turčije. Če glede Libije evropska politika upa, da bodo nasprotujoči si tabori v libijski državljanski vojni vendarle podprli mirovni dogovor in bo Bruselj tako z oblikovanjem skupne vlade dobil enotnega sogovornika za spopad s tihotapci, pa pri zajezitvi toka beguncev iz Turčije EU stavi predvsem na tesnejše sodelovanje z vlado v Ankari.
Politika izsiljevanja
Evropski uniji z begunsko krizo tako teče voda v grlo, da je pripravljena pospešiti proces vizne liberalizacije za Turčijo in ji nameniti obsežna finančna sredstva za njeno pripravljenost poostrenega mejnega nadzora ter oskrbe beguncev na lastnih tleh. Prav tako se na politični ravni Turčiji obeta pospešitev zastalega pridružitvenega procesa. Ankara bi rada odprla pet pogajalskih poglavij, kar štiri več, kot je predvidevala evropska komisija. Ključni element turško-evropskega paketa pa obsega še sklenitev dogovora o vračanju ekonomskih migrantov v Turčijo, če so iz nje prispeli v EU. Celoten paket evropskih obljub in turških dejanj naj bi po mnenju premierja Ahmeta Davutogluja izpeljali zgolj sočasno.
A pri tem se turška politika razhaja z evropskim vrhom. Predsednik evropskega sveta Donald Tusk namreč postavlja oster pogoj, da bo politični napredek Turčije skupaj z vizno liberalizacijo možen le, če bo dejansko prišlo do zmanjšanja dotoka beguncev iz Turčije. Kljub temu se zdi, da ima Ankara v rokah boljše pogajalske karte. Iz turške vlade so denimo včeraj sporočili, da dogovor z EU še ni dosežen, odpiranje novih poglavij v turškem pristopnem procesu pa ne bi smelo biti predmet političnega izsiljevanja.
Doreči morajo izvajanje dogovora
Turčija, ki ji je krščanski klub Evropske unije na poti do polnopravnega članstva vedno znova metal polena pod noge, je sedaj v času vse večje avtoritarnosti predsednika države Recepa Tayyipa Erdogana in njegovega stopnjevanja napadov na turško delavsko stranko (PKK) zaradi notranjepolitičnih volilnih interesov postala dobrodošel partner Uniji. Tri milijarde evrov je turška vlada zahtevala za oskrbo beguncev od pogajalcev evropske komisije, ki so še tik pred vrhom EU pilili podrobnosti akcijskega načrta.
Voditelji osemindvajseterice so ga sicer včeraj potrdili, a zadnje besede glede višine pomoči za Turčijo še niso rekli. Celotne vsote namreč iz proračuna evropske komisije ne bo mogoče zagotoviti, prispevati bi morale tudi države članice. Tako kot sicer ostaja še nedorečena točna višina finančne pomoči Turčiji, prav tako še ni določeno, kako bo v praksi potekalo temeljitejše nadzorovanje turške meje in morebitno zadrževanje beguncev na turških tleh.
Pri skupnem nadzoru meje na Egejskem morju zagotovo ne bo sodelovala Grčija. Čeprav Atene uradno zatrjujejo, da skupne patrulje s turško mornarico ne pridejo v poštev, ker nočejo preprečiti poti beguncem, ki prihajajo iz vojn, razlog tiči tudi drugje. Grčija se namreč boji, da bi skupne patrulje s Turčijo lahko vodile do obuditve turških teritorialnih zahtev do Grčije.
Očitno bo temeljitejši nadzor nad to mejo prevzela tudi EU, ki pripravlja ustanovitev nove agencije za meje, v kateri bi imeli tudi svojo mornarico. Te načrte bo do konca leta pripravila evropska komisija, za zdaj pa nameravajo temeljitejši nadzor na zunanjih mejah EU zagotoviti z okrepljenim delom Frontexa, ki so mu evropski voditelji razširili pristojnosti. Uslužbenci agencije za nadzor meja bodo namreč poslej tudi aktivneje sodelovali v procesih vračanja migrantov v njihove domovine oziroma države, od koder so prišli, če ne bodo upravičeni do mednarodne zaščite.
Stalnih kvot še ni
EU se sicer zaveda, da tok beguncev zaradi potekajoče državljanske vojne v Siriji še ne bo tako kmalu usahnil. Enako je tudi zavedanje, da kljub vsem poskusom zajezitve meja pred dotokom novih beguncev teh ne bo mogoče v celoti zadržati v prvih vstopnih državah na evropsko ozemlje. V novih sprejemnih centrih v Italiji in Grčiji naj bi že konec leta začeli registrirati begunce in jih ločevati na dve skupini: do mednarodne zaščite upravičene begunce in ekonomske migrante, ki jih bodo vračali.
A pričakuje se, da vsi prispeli begunci ne bodo prostovoljno odšli v te sprejemne centre in bodo raje tvegali nadaljevanje poti na lastno pest proti želenemu cilju. Zato bodo slednjič potrebne tudi stalne preselitvene kvote, vendar teh voditelji EU na zadnjem zasedanju še niso dorekli.
