Kanadski liberalci, ki so pred štirimi leti na parlamentarnih volitvah doživeli najhujši poraz, si pod novim vodstvom Justina Trudeauja, 43-letnega sina karizmatičnega premierja Pierra Trudeauja, tokrat obetajo zmago. Javnomnenjske raziskave jih res postavljajo na čelo troboja z vladajočimi konservativci in socialdemokratsko obarvano novo demokratsko stranko Thomasa Mulcaira. Hkrati napovedujejo zelo tesen izid, ki bo v marsičem odvisen od zadnjega razmisleka pred volilnimi skrinjicami. Ostati na začrtani poti, na kateri je Stephen Harper skorajda izbrisal politične razlike med Kanado in (republikanskimi) Združenimi državami Amerike, ali obrniti nov list – to je za volilce izziv, pri katerem sicer dajejo prednost zadnjemu, a nihajo med levico in zlato liberalno sredino, pri čemer lahko relativno zmago in s tem oblikovanje skorajda tradicionalne manjšinske kanadske vlade odnese prav Harper.
Nihanja volilne podpore trem vodilnim strankam so bila samo v zadnjih dveh mesecih tolikšna, da tudi v sredo objavljena zadnja anketa, ki daje liberalcem 37-odstotno podporo, konservativcem pa le 31-odstotno, Justinu Trudeauju ne zagotavlja selitve v očetove čevlje. Pri tem se ga konservativci niso lotili samo s kazanjem na njegovo domnevno neizkušenost – vodstvo stranke je prevzel pred komaj dvema letoma – temveč tudi z nesramnimi oglasi. V časopisih so volilcem sporočali, da bo mladi Trudeau v primeru ponedeljkove zmage prepredel Kanado z bordeli in otroke zastrupil z marihuano. Povod za takšne trditve so napovedi liberalcev, da bodo legalizirali uporabo marihuane za polnoletne državljane, in Trudeaujevo glasovanje proti zakonu, ki je lani v Kanadi po nordijskem vzoru kriminaliziral uporabnike storitev prostitutk. »Bordeli in marihuana niso naše vrednote in tudi vaše ne,« so oglasi v njihovem maternem jeziku nagovarjali volilce med priseljenci, Trudeau pa se je nanje odzval z izjavo, naj Harper razloži, zakaj s takšnimi podtikanji zavaja sodržavljane.
Amerikanizirana Kanada
Harper, ki bi v primeru zmage postal prvi kanadski premier s štirimi zaporednimi mandati, se lahko za tokratno negotovost po bleščečem volilnem uspehu pred štirimi leti deloma zahvali gospodarski stagnaciji, ki je tudi posledica padca cen nafte, deloma pa tudi politiki, ki ga je v očeh nekaterih analitikov povsem približala razmišljanju ameriških republikancev in primerjavam z Richardom Nixonom in Georgeem Bushem mlajšim. Drugi so zaradi prezira do medijev in nedemokratičnih vzgibov vzporednice potegnili celo med njim in Putinom.
Njegova protiimigrantska politika, ki je v desetletju vladavine izničila podobo Kanade kot priseljencem prijazne države in ki jo je pred volitvami aktualizirala prav evropska kriza z bližnjevzhodnimi begunci, mu ne zagotavlja širšega zaledja od konservativnega jedra. Trudeau in Mulcair sta očitke Harperju okrepila z obljubami, da bosta v primeru zmage na volitvah omogočila sprejem večjega števila migrantov iz Sirije. Oba sta se tudi zavzela za omejitev kanadske vojaške vloge na Bližnjem vzhodu, pri čemer bi nova demokratska stranka vojsko v celoti odpoklicala, liberalci pa bi umaknili svoja vojaška letala, a nadaljevali z urjenjem varnostnih sil v Iraku.
V ospredju je še ena pomembna predvolilna tema, in sicer ugled Kanade v svetu. Članica skupine najrazvitejših držav G7 se je s Harperjem v globalnih očeh nekako zlila z mogočnejšo sosedo na jugu, volilci pa se očeta mladega Trudeauja spominjajo tudi kot očeta sodobne in prepoznavne države zahodne poloble.