Po Teropšičevih besedah je bilo ustanavljanje odporniških enot na Kozjanskem in širšem Štajerskem zaradi izjemno trdega režima nemškega okupatorja med 2. svetovno vojno zelo težavno. Zlasti po tem, ko so Nemci v zgodnjem obdobju po zasedbi Slovenije na tem območju uničili Brežiško in Celjsko četo ter odporniško skupino iz Krškega.
»Kozjanski odred je imel v tem delu Slovenije pri vznemirjanju sovražnika in branjenju imetja ter življenj domačinov velik pomen. Zlasti odmevno je bilo delovanje njegove minerske skupine, ki je zaradi nenehnega uspešnega miniranja proge Zidani Most–Dobova Nemcem predstavljala velik trn v peti,« pomen odreda opisuje Teropšič in navedbo podkrepi s podatkom, da so Nemci zoper komandirja minerjev razpisali celo tiralico z denarno nagrado.
Kozjanski odred je v prvem letu svojega delovanja prejel priznanje glavnega štaba slovenske partizanske vojske za najboljši odred na slovenskih tleh, proti koncu vojne pa je bil premeščen na opravljanje pomembnih nalog v Prekmurje. Na Kozjanskem je bil tako ustanovljen nov, diverzantsko usmerjen odred, katerega borci so prvi vkorakali v osvobojena Celje in Sevnico.
Prenovljena zbirka poleg številnih fotografij, orožja, opisov dogodkov ter vitrin z medaljami in literaturo vsebuje tudi kopijo praporja odreda. es
