Med Luko in Divačo naj vlaki vozijo v konvojih. Kapaciteta Luke bo močno povečana, investicija minimalna. Nezahteven, za nekaj kilometrov na uro, poceni, dodaten tir v Luki, morda dva, bi omogočil Luki odpremo in sprejem dveh ali več kompozicij hkrati, brez drugih dodatnih stroškov. Ozko grlo bi bilo pomaknjeno dovolj daleč v prihodnost, da bi ga lahko sposobni ljudje v intelektualnih razmerah, v kakršnih zdaj nismo, rešili razumno. Furmanska Divača, ki je očarala ministra in jo je stroka soglasno označila kot neumnost in sabotažo, pa bi poleg izjemnih komplikacij v 15 letih po nekaterih ocenah zahtevala približno 250 milijonov stroškov. Da ne govorim o nerešljivem cirkusu, ki bi nastal, če bi se Evropa domislila in zahtevala prevoz tovornjakov z vlaki. Vsega je zmožna.
Ko bo zastarela tudi izbrana začasna varianta, bo nova dilema: futuristični drugi tir za 1,4 milijarde (po oceni OECD bo prej višja kot nižja, torej blizu 2 milijard) ali drugačen tir za razumno ceno. Imamo dolgoročne finančne težave, pa tudi brez njih se ne spodobi razmetavati denarja. Vreči 1 milijardo evrov samo za to, da bo tovorni vlak na 26 kilometrih klanca šibal s hitrostjo 160 kilometrov na uro, si upa privoščiti le tisti, ki zapravlja tuji, tako imenovani državni denar. Naj minister razumno razloži, kaj bi bilo narobe, če bi vlak lezel v klanec s polovično ravninsko hitrostjo in prispel v Divačo četrt ure kasneje? Koliko bi se to poznalo v konkurenčnosti Luke in železnice na cilju kje na Dunaju ali še kje dlje? Zlasti ob dejstvu, da bi Divača dala en dan zamude. Koliko poslovne škode bi utrpeli glede na vlade iz Hamburga ali Rotterdama, ko bi sedanjo prednost 7–13 dni zmanjšali za te četrt ure?
Stranke se ne pritožujejo nad kvaliteto prvega tira, ampak nad njegovo (za hip prekinjam: ravnokar po radiu minister Koprivnikar razmišlja o bencinskem centu tudi za železnice; druga plat naše realnosti) kapaciteto in popolnim zastojem pri morebitni okvari. Torej naredimo še en tak tir, drugi tir poleg prvega. Približno 500 milijonov bi čez nestrokovnjakov prst moralo zadostovati. Polovico bi dala furmanska Divača, ki je ne bi bilo, da o prihranjenih obrestih, ki jih ne bi plačevali za ogromen kredit za vesoljsko varianto, ne govorim. Tak drugi tir bi bil na primeren rok več kot zastonj! Žal nihče od za to plačanih v zelo pregreti, a čisto brezplodni polemiki ni dal te ideje, kar mi, že drugič, spet povzroča negotovost. Minister organizira revizijo kalkulacije. Dobil bo nekaj deset milijonov, ki mu jih bodo na koncu po slovenski navadi zaračunali dvojno in še bolj oželi fizične delavce. Hkrati intenzivno išče sovlagatelje. Sovlagatelje za kaj? Za 26 kilometrov velikega mačka v žaklju, za katerega še sam ne ve, kakšen bo in koliko bo zares stal. Naj se raje loti drugega prvega tira! Ali bi bilo narobe, če bi prihranil 1 milijardo, ki je itak nimamo? Ali bi bilo narobe, če države ob že visoki zadolženosti ne bi zadolžil še za to milijardo? Ob dejstvu, da bo prvi tir ostal in bo za eno smer očitno dober, tudi za drugo ne bi smelo biti hudih problemov. Tudi o tem paradoksu naj minister spregovori čisto konkretno, kakšen strokovnjak pa tudi. Prepričan sem, da so gospodarstveniki tudi v državnih podjetjih lahko racionalni. V socializmu so bili, v Nemčiji in Avstriji so vedno. V svobodni demokraciji pa so naši samo v letih 2005–2008 s 24 milijardami kreditov uničili lep del ključnega gospodarstva.
O ministru pa nič. Zasluži samostojen članek, samo zanj. Morda kdaj drugič.
Milan Prpič, Ljubljana Šentvid
