Še dalj časa pa bo minilo, preden bo zame ime Đela Hadžiselimovića postalo več kot ime, preden bo človek s tem imenom naposled dobil svoj obraz in preden bom naposled razumel in spoštoval njegovo izjemno uredniško delo, preden se bom zavedel pomena njegovega »odabiranja«. Takrat bom tudi spoznal, da Đelo ni odigral pomembne vloge le v mojem otroštvu, marveč je bil del mnogih naših otroštev ali kar življenj.

Za to zavedanje se bo seveda moral radikalno spremeniti čas in se bo morala, morda še bolj radikalno, spremeniti televizija. Ne le, da bosta ljubljanska in zagrebška televizija postali slovenska in hrvaška, temveč bo morala naša javna televizija v svetu poptevejevskega teve kravala pozabiti na svoje družbeno poslanstvo, ga utišati, potlačiti. Morala se bo odločiti, da je za družbo pomembno le še to, da je uravnoteženo informirana o levih in desnih polresnicah, ter verjeti, da si od polresnic utrujeni, zmedeni in razočarani televizijski gledalci želijo le še tega, da jih nekdo čim prej spravi v boljšo voljo, še najraje z radoživim čvekanjem in lahkotnim popevanjem.

Moral bom torej, zdaj že odrasel, ob takšni televiziji postati lačen dobrih dokumentarnih filmov in dokumentarnih oddaj, moral bom neštetokrat na svojih sto šestdesetih televizijskih kanalih zaman iskati nekaj vsaj za silo gledljivega, tehtnega, poučnega in zanimivega, da bom začel za nazaj ceniti Đela Hadžiselimovića in se resnično veseliti dejstva, da on še vedno izbira in da je, čeprav se je od časov mojega otroštva spremenilo že skoraj vse in so se imena že nekajkrat zamenjala, njegovo ime še vedno tu, na častnem mestu ob koncu dobrih filmov. Vse dokler bo na televiziji glas govoril »odabrao Đelo Hadžiselimović«, bo s televizijo vse v redu, se bom tolažil.

Takrat bom tudi, s skoraj dvajsetletno zamudo, pričel ugotavljati, da so bili prav Đelovi filmi tisti, ki so me naučili veliko stvari, ki so mi jih moji osnovnošolski in srednješolski učitelji pozabili razodeti, ki sem jih preslišal ali prešprical. Izobraževalni program zagrebške (in tudi ljubljanske, seveda) televizije mi je pač namesto dolgočasnih formul, ki so biologijo, kemijo in fiziko pogosto pretvarjale v malo drugačno matematiko (ta mi je šla, a me ni veselila), te vsebine približal skozi privlačne filmske podobe. Po zaslugi moje profesorice za biologijo bi, denimo, še danes znal narisati notranjost celice, na slepi mapi pokazati mitohondrij, nisem pa povsem prepričan, da bi brez dokumentarnih filmov, ki jih je »odabrao Đelo Hadžiselimović«, če malo pretiravam, ločil slona od nosoroga. Naš šolski sistem se je namreč zanašal na to, da so nas starši peljali v živalski vrt in nam tam razložili vse, kar moramo vedeti o živalskem svetu. In da smo si na televiziji ogledali kak dober film.

V ponedeljek, 12. oktobra, je Đelo Hadžiselimović dopolnil petinšestdeset let in po hrvaškem zakonu o javnih uslužbencih se je bil prisiljen upokojiti. V tolažbo nam je lahko, da v pokoj odhaja s televizije, ki na svojem drugem programu od ponedeljka do četrtka ob osmih zvečer, v prajmtajmu torej, predvaja dokumentarne filme in katere tretji program je bržčas najbolj kvaliteten televizijski program v Evropi. To je (tudi) njegova zapuščina, a vprašanje je, kako dolgo se bo njegova televizija še upirala banalizaciji in komercializaciji, kako dolgo bo na hrvaški javni televiziji še vidna sled velikega Đela.

Danes različni poznavalci kot pokvarjena gramofonska plošča drug za drugim ponavljajo, da živimo v zlati dobi televizije, a pri tem vedno znova omenjajo le igrani program in naštevajo vrhunske televizijske nadaljevanke, ki so nastale v preteklih desetih letih. S tem, da najbrž še nikdar v zgodovini nismo imeli tako kakovostne igrane televizijske produkcije, se ni težko strinjati, a v senci te renesanse (ki ima veliko opraviti s krizo Hollywooda oziroma njegovim osredotočanjem na 3D-spektakle ter zanemarjanjem produkcije, ki bi temeljila na klasičnem pripovedništvu) pomen in vpliv javnih televizij upadata, s tem pa televizija morda za vedno izgublja svojo izobraževalno vlogo. Pa tudi mnoge druge, saj postaja vse bolj enodimenzionalna, namenjena izključno kratkočasenju. Zlata doba televizije, o kateri je toliko govora, pa ni nič drugega kot to, da je ta po novem sposobna kratkočasiti tudi zahtevnega, nadpovprečno inteligentnega gledalca.

In res je, da smo se v preteklih letih lahko večkrat prepričali, da so tako javne kot komercialne televizije sposobne ustvariti enako kakovosten igrani program in da so razlike v pristopu in izvedbi že povsem nevidne, a je res tudi to, da komercialne televizije ne bodo nikdar imele urednika, kakršen je bil Đelo Hadžiselimović. Bojim pa se, da tudi javne ne več.