Tri ločitve po krščansko
Pravoslavje dopušča tri poroke (tretjič je res treba temeljito premisliti, kajne?). Vmes je seveda možnost cerkvene ločitve. Drugi in tretji poročni obred sta očitajoče manj slovesna od prvega, domala spokorniška. Ločenci so prikrajšani za obhajilo, a le začasno. Pravoslavna posebnost je posebna ločitev za tiste, ki se v soglasju z zakoncem odločijo za meništvo.
Protestantske cerkve pristajajo na možnost ločitve in ponovne cerkvene poroke, saj zakon ni štet za zakrament. Luteranska cerkev ob tem spodbuja k vztrajnosti pri premagovanju zakonskih kriz. V katekizmu zapiše: »Kdor v krizah (zakona) takoj pomisli na ločitev, se oropa možnosti, da bi postal zrelejši.« Zagovarja se proporcionalistično oziroma posledičnostno etiko (v razliko s katoliško absolutistično): »Ločitev mora biti načelno možna tedaj, ko bi nadaljnji obstoj zakonske zveze prizadete v njihovi človeški eksistenci ogrožal bolj kot pa ločitev.« In: »Bilo bi nečloveško zaradi neločljivosti zakona od kakšnega človeka zahtevati, da v zakonu telesno in duševno propade.« Nekatere protestantske cerkve v novejšem času uvajajo poseben obred cerkvene ločitve. Dotedanja zakonca naj se v cerkvi, v navzočnosti sorodstva, znancev in morebitnih otrok, v dobro vseh razideta spravljena.
Anglikanska (protestantska) cerkev, ki je tradicionalno najbližje katoliški, nima enotnih pravil v vseh delih sveta. Med konservativnejšimi je ravno angleška. Še od časov Henrika VIII., ki se je od žena ločeval na morišču, se je drži nekaj morbidnosti. Do leta 2002 je veljalo, da ponovna (cerkvena) poroka praviloma ni mogoča, če je bivši zakonec še živ; upajmo, da to ni kdaj vodilo h kakšnemu »umoru na podeželju«. Tega leta so to zahtevo opustili, toda z zadržkom: odgovorni klerik mora kandidata za ponovno poroko zaslišati glede resnosti namenov. Lani je bil ponovno poročen tudi prvi škof.
Vse navedene veje krščanstva imajo ob tem bolj ali manj drugačen odnos do vprašanja celibata in kontracepcije kot katoliška cerkev. Pojavi so medsebojno povezani: poročeni kleriki imajo v povprečju nujno boljši občutek za to, kaj vse (v dobrem in slabem) je lahko družinsko življenje, kot pa zapriseženi samci.
Združuje človek, ne pa bog
Katoliška cerkev svoje absolutistično, togo stališče utemeljuje na posebnem razumevanju evangeljskih stavkov oziroma domnevnih Jezusovih stališč. Ključne so izjave iz Markovega evangelija 10: 2-11 (»Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!«, »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo.«), Matejevega 5: 31-32 (»Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, povzroči, da ona prešuštvuje. In kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje.«) in Matejevega 19: 9 (»Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, in se oženi z drugo, prešuštvuje.«).
Izjave, ki so v marsičem nejasne, najbrž celo naravnane na vzbujanje zmede med sprašujočimi ga farizeji, katoliška cerkev razume kot navodilo za popolno nasprotovanje ločitvi. Z izjemami, ki jih pokriva institut anuliranja zakonske zveze. To možnost Frančišek letos odmevno poenostavi – v duhu nauka o postopnosti, ki so ga lani na sinodi zagovarjali reformisti.
K takemu utemeljevanju zavračanja možnosti ločitve je mogoče navesti več pripomb. Teh ni malo, tudi če sprejmemo povsem neracionalno stališče, da naj bo dandanes najbolj merodajno mnenje človeka, ki je (ali ni) živel pred dva tisoč leti.
Sodobni raziskovalci ugotavljajo, da ne vemo zanesljivo, katere besede in dejanja, ki so Jezusu pripisana v evangelijih, so resnično njegova. O tem se razpravlja tudi, ko gre za nekatere tozadevne stavke. Navedek iz Marka in zapis iz Mateja se deloma izključujeta: Po Markovem navedku ločitev za Jezusa ni dopustna, po Matejevem je dopustna – če je razlog prešuštvo. Ob tem taisti Jezus za prešuštvo na drugem mestu šteje že samo gledanje ženske s poželenjem (Mt 5: 28). Je to skrajna zaostritev spolnega čistunstva ali (nasprotno) relativizacija prešuštva? Glede na njegovo posredovanje pri poskusu kamenjanja »grešnice« bi lahko šlo tudi za drugo. Skratka: izjave so ob vsej odločnosti tako nedorečene, da bi lahko upravičevale tudi libertarno interpretacijo (z Marijo Magdaleno), ki jo literarno preigrava Saramagov Evangelij po Jezusu (1991).
Vsekakor je v vrednotenju izjav potrebno upoštevati tudi pomen poroke med tedanjimi Judi. »Kar je bog združil« se običajno ni nanašalo na vrhunec ljubezenske zgodbe, o kakršni dandanes s smrtno dozo sentimentalnosti prepevajo Modrijani (Kar je dobri bog združil, naj nihče več ne loči!). Združitev »pred bogom« je med Judi Jezusovega časa finančno-pravna pogodba (ketuba) med očetoma bodočih zakoncev ter med očetom bodoče neveste in bodočim ženinom. Ketuba je bila pogosto potrjena, s tem pa poroka sklenjena, ko sta bila ženin in nevesta še skoraj otroka. Nekaj let se je zato lahko čakalo na »konzumacijo« zakonske zveze. Po prvem spolnem odnosu med zakoncema je bilo pričam treba pokazati krvave dokaze ženine deviškosti.
Ko (ali če) Jezus zagovarja moža in ženo kot »eno meso«, prav nič ne kritizira teh vidikov zakonskih običajev. Kako bi tudi jih, če je bil le otrok svojega časa. Ko ne dopušča ločitve ali pa jo dopušča (zaradi prešuštva), ne nasprotuje tradicijam, ki so z današnjega gledišča neokusne. Kaj sploh je lahko vedel o družinskem življenju, če naj bi živel znatno manj časa, kot v sodobni Evropi povprečno traja zakonska zveza?
Današnja potencirana sentimentalnost katoliške cerkve v zadevah zakonske zveze in družine je neprepričljiva tudi v luči dejstva, da dobršen del zgodovine katoliške poroke »pred bogom« niso bile kaj drugega kot iz ekonomskih razlogov dogovorjene zveze. Zlasti kronanim glavam je bog služil kot svetniški sij za povsem prozaične račune. Ljubezenski zakon je, kot pravita sociologa Ulrich Beck in Elisabeth Beck-Gernsheim v delu Popolnoma normalni kaos ljubezni, iznajdba industrijske dobe. Ne kaže ga v preveliki meri projicirati niti v evangelije niti v zgodovino katoliške cerkve izpred industrijskega časa.
Religiolog G. Parrinder ugotavlja, da se katoliška cerkev predvsem tu, v vprašanju zakona oziroma ločitve, dobesedno sklicuje na (domnevne) besede Jezusa. Ko gre za razna druga pomembna vprašanja (lastnina, bogastvo), je mnogo manj dobesedniška in tankovestna. Upošteva, kar želi upoštevati, in izpusti, kar želi izpustiti. Celibaterska, izključno moška duhovščina, ki je izvzeta iz možnosti tega, kar opredeljuje kot greh (kontracepcija, splav, ločitev), se na ta način postavi na raven moralnega razsodnika.
Katoliški duhovniki bi se morali oženiti
Stališča katoliške cerkve do družine in spolnosti so dejavnik velikih razkorakov med cerkveno doktrino na eni strani in prepričanji ter prakso katoličanov na drugi strani. Ob septembrskem obisku Frančiška v ZDA je več pristojnih organizacij (na primer Pew Research Center) namerilo velika odstopanja tudi glede ločitve in ponovne poroke. Za večino katoličanov nista greh. Kot to ni kontracepcija. Učinkovito zdravilo proti tem »ločenostim« bi bila odprava obveznega celibata. A na to možnost še ne kaže računati.
Realno je pričakovati nekatere manjše spremembe. Frančiškovo prizadevanje, da bi svoj čas napravil za »pontifikat milosti«, nakazuje možnost, da se bodo uveljavile teološke formulacije, ki bi pomenile pozitivno spremenjen odnos do ločencev. S sklicevanjem na »božjo milost« namreč problem ločitve že dolgo rešujejo protestantske cerkve. Če sinoda ne bo prinesla omembe vrednih sprememb, bo navdušenje nad Frančiškom hitro upadlo. To bi bila posredno škoda za njegovo pozitivno angažiranje na ekološkem in socialno-ekonomskem področju.
Mimo tega pa tudi izostanek sprememb ne bi bil posebej pretresljiv. Živimo v razmerah ločenosti države in religije/cerkva, na kar je katoliška cerkev pristala (šele) pred natanko petdesetimi leti, s koncilskim dokumentom Dignitatis humanae. V takih razmerah je tovrstna nepopustljivost ene izmed cerkva za zunanje opazovalce zanimivost, za prizadete pa stanje, ki ni brezizhodno. Toliko bolj se ob tem lahko ceni razpoložljivost instituta civilne poroke in izvenzakonske skupnosti. Težje je bilo v preteklosti. Nesrečno poročeni katoličani, tudi znani predvojni Slovenci, so hirali v zakonih po božji volji. Iznajdljivejši so nove možnosti družinskega življenja z blagoslovom našli v sosednjih krščanskih cerkvah.
