Istočasno, ko je preiskava o nesreči A320 še tekla, smo v Sloveniji pisali o na videz benigni prigodi, kako je na velikonočni petek crknil supervizor. V državni upravi so si dopisovali, kdo je kriv za mrk aplikacije, novinarji pa so izbrskali, da bi supervizor ne glede na to, zakaj je ugasnil, lahko hitreje oživel, če bi se predsednik komisije za preprečevanje korupcije (KPK), ki se je tistega dne bolj zgodaj odpravil na praznični vikend, oglašal na telefon. Malo je bilo v tej epizodi tudi privoščljivega hihitanja, a tudi tega se je dalo pobiti s črkobralsko razlago pomena predsednika KPK – če si predsednik tako neodvisne ustanove, kot je KPK, ni treba, da si vedno vsem dosegljiv, če barvaš pirhe, še najmanj; telefon potrebuješ, da sam kličeš druge, da bi drugi klicali predsednika KPK, je nezaželeno in nesprejemljivo.

Teden dni kasneje je v medije zašla bolj resna zgodba: razvedelo se je, da je predsednik komisije soglašal s tem, da se je uslužbenka KPK, ki nadzira tudi delo državnih institucij, znašla med člani kadrovske komisije Slovenskega državnega holdinga. Zgodilo se ni nič. Nihče zunaj KPK se ni razburil in nihče ni nikomur nič (na)pisal. A kakšnega posebnega razburjanja, izvzemši tistega v pisarnah KPK, ni bilo že prej, pa čeprav komisija s svojim delovanjem od imenovanja novega senata naprej proizvaja indice, da se lovi med nekakšnim preiskovalnim uradom in samo sebi namenjeno marketinško agencijo, pri tem pa vsake toliko doživi še kakšno hladno prho iz pravosodnih ustanov.

Komisija za preprečevanje korupcije je za vse najbolj primerna prav takšna, kakršna je danes: uporabna v političnih spletkah in za njih, če pa se zaradi njih ali zaradi lastne nekompetentnosti, vihravosti in ambicij, ki presegajo njene zakonske okvire, zapleta še sama, je to njen problem. Zato je tako vnovičen poletni nenapovedani daljši dopust supervizorja kot tudi tokratno javno polemiko med člani njenega senata o njihovih (ne)pristojnostih mogoče pojasnjevati kot nekakšno tehnično motnjo v njenem delovanju: na Dunajski v Ljubljani se pač še lovijo, v katero vtičnico vtakniti kakšen kabel, da bo komisija delovala.

V resnici pa je problem sistemski. Zakon, ki ureja delovanje komisije za preprečevanje korupcije, je – brez dvoma, da v dobri veri – napisan tako, da je z njim ta »samostojni in neodvisni državni organ« zaščiten kot ogrožena živalska vrsta. Njenih funkcionarjev domala ni mogoče odstaviti, ko pa so pisali zakon, ni nihče pomislil na primer, ko bi pilot ali kopilot zlorabil strah pred teroristi in se zabarikadiral v pilotski kabini. Parlament zato po tem zakonu deluje kot kontrola zračnega prometa, ki nadzira let letala, a ima pokvarjene radarje. Predsednik republike pa pilotira vojaškega lovca, s katerega odmetava pozive k spravi, namesto da bi z njim KPK prisilil k pristanku na zemlji.

Podobnost z letalsko nesrečo v Franciji je očitna. A320 nedvomno velja za najbolje prodajano in varno letalsko napravo, tako kot je tudi KPK veljala za najbolj zanesljivo in za uporabo varno državno napravo. A očitna je tudi pomembna razlika: Airbus (ali Volkswagen) je zgolj podjetje, komisija za preprečevanje korupcije je institucija. Ni edina, katere delovanje temelji na specialnem zakonu, napisanem v dobri veri, in ni edina, ki ima težave zato, ker se je izkazalo, da je zakon slab. Tudi ni edina, v zvezi s katero so bila zgolj preslišana ali namerno prezrta pravočasna opozorila, da naprava v predvidenih zakonskih okvirih ne bo mogla dobro delovati. Tokratna opozorila o odmiranju KPK je zato treba razumeti kot ilustracijo tega, kako zaradi ne dovolj premišljene regulative umirajo institucije.

Naključje je hotelo, da je predsednik vlade v ponedeljek prejel dve pismi, v obeh pa je bila »ključna beseda« korupcija. Eno je odposlala namestnica predsednika KPK, drugo pa zaradi škandala z visokimi prejemki, izplačanimi vodilnim, razrešeni predsednik upravnega odbora slabe banke. Obe instituciji sta bili ustanovljeni v najvišjem javnem interesu, obe z enako slabima zakonoma, obe sta medsebojno povezani in obe, čeprav si zato nasprotni, letita v isto smer.