Ljudski lov na ptice je bil do sredine 20. stoletja prisoten marsikje v Sloveniji. Manj znano pa je, da so bili nekoč lovci na ptice dejavni tudi v prestolnici. Na ljubljanskem območju je bilo največ ptičarjev na Gmajni, v južnem delu Trnovega. In ko se je etnologinja dr. Mojca Tercelj Otorepec lotila raziskave daleč znanih trnovskih solataric, ki so kot nezaposlene gospodinje prispevale k družinskemu proračunu s prodajo zelenjave na trgu, je ugotovila, da moški v Trnovem niso le služili plače in pomagali doma. Zaslužki so bili namreč zelo majhni, zato so se nekateri med njimi poleg redne zaposlitve ukvarjali z lovljenjem žab, večinoma pa z lovom na ptiče.
Tičarji je bilo njihovo ljudsko ime. Kot je izbrskala dr. Tercelj-Otorepčeva, ki se je resno lotila te teme prav zaradi njene neraziskanosti, so šoje, vrane, kavke, krokarje, srake in kragulje lovili v okolici Ljubljane, na območju Krima, Golovca, Podsmreke, Brezovice in Rudnika. Male in velike cipe so lovili na Barju, ptiče pevce po svojih vrtovih v Trnovem in na Mesarici, med Malim grabnom in Ljubljanico.
Zaslužek in strast
Trnovski tičarji so si, kot je odkrila etnologinja s koreninami v Trnovem, s pticami izboljšali življenjske razmere na dva načina. Pojoče ptice so ujeli zato, da so jih vzgojili za življenje v ujetništvu in jih potem, ko so začele peti, prodali ljubljanskih meščanom. Ti so imeli radi doma pernate prijatelje, ki so lepo žvrgoleli. »Pravzaprav ni bilo dosti drugače kot dandanes, le da zdaj kupujejo drugačne ptice v ustreznih trgovinah z malimi živalmi,« primerja dr. Tercelj-Otorepčeva in dodaja, da so tudi tičarji imeli doma po eno bando – štiglca, cajzlca, grilčka in repnka – štiri ptice pevke, ki so edine lahko bivale skupaj v eni kletki.
Kljub njihovi naklonjenosti ptičem pa so jim tičarji nastavljali pasti, da so jih ujeli tudi za prehrano. Sprva verjetno za obogatitev domačega jedilnika, nato pa so jih prodajali na trgu in v nekem obdobju celo gostilnam. »Nastavljanje pticam se je verjetno razvilo bolj iz potrebe po zaslužku in zaradi težje dostopnosti mesne hrane,« ocenjuje avtorica knjige z naslovom Trnovski tičarji in solatarce, na drugi strani pa ima vtis, da motivacija vseeno ni bila le v tem. Sam lov, urjenje v tem, kako prelisičiti žival, trenutki čakanja v zasedi, vabljenje ptic so po njenih besedah prerasli v strast. Tičarji so zelo dobro so poznali ptičje življenje in njihovo gibanje ter izpopolnili svojo tehniko.
V zapor zaradi ptic
Ko je dr. Mojca Tercelj Otorepec raziskovala tičarje na terenu, je zelo težko našla sogovornika. Ne le zato, ker je ta dejavnost izumrla že davno, ampak tudi zato, ker to ni najbolj priljubljena tema – lov na ptice je bil namreč prepovedan. Raziskovalka, ki se je omejila na čas od sredine 19. stoletja do leta 1941, ko je začelo ptičarstvo zamirati, pojasnjuje, da do leta 1870 ni bilo treba pridobiti nobenih posebnih dovoljenj za ukvarjanje s pticami, je pa v tedanjih časopisih zasledila veliko kritik na račun lova ptic.
Kmetje ga niso odobravali, eden izmed argumentov proti ptičelovu je bil tudi, da se je preveč razmnožil mrčes in podobno. Leta 1870 je bil nato res izdan zakon o varstvu ptičev, vendar ni v celoti prepovedoval lova na njih. Dovoljeno je bilo loviti in moriti ptice, ki so veljale za škodljivce poljedelstva, vse druge ptice je bilo prepovedano loviti od 1. februarja do konca avgusta. Določili so še nekaj izjem, ko so lahko ptičarji lovili z dovoljenjem lastnika zemljišča, a ovadbe mestnih stražarjev, ki so se ohranile v arhivih, kažejo, da so jih večkrat zasačili pri prepovedanem opravilu oziroma brez dovoljenja.
»Kazni so bile različne – od globe, ki so jo morali plačati, do zaporne kazni. Odvzeli so jim tudi pripomočke za lovljenje in plen,« je razbrala etnologinja, ki je v knjigo umestila nekaj primerov. V poročilu iz leta 1890 denimo piše, da so 51-letno Nežo obsodili, ker je prinesla mlada, še ne godna drozga naprodaj v Ljubljano, in ker ni imela denarja, da bi plačala globo, so jo obsodili na 24-urni zapor. Najpogostejši zagovor prekrškarjev je bil, da niso vedeli, da je ptičji lov prepovedan.
Dobra postna jed
Po pregledu arhivov je nato vztrajni dr. Tercelj-Otorepčevi vendarle uspelo najti tudi živega sogovornika. Najbrž zadnji poznavalec tičarskega življenja Janez Marinko ji je natančno opisal osem načinov lova in ji jih nekaj celo pokazal, saj je sam kot mulec občasno sodeloval pri lovu na ptice. Z njegovo pomočjo je tako etnologinja orisala skoraj neznano dejavnost na ljubljanskih tleh, ki jo je pomembno zaznamoval prav njegov daljni sorodnik Franc Marenko (1866–1936). Po domače Fronc Marenka je bil edini, ki se je poklicno ukvarjal z lovom na velike in male cipe. Vedno je lovil sam, lov pa mu je šel zelo dobro od rok.
»V dnevnem časopisju s konca preteklega stoletja sem zasledila, da 'tičarji nalove dan za dnem na tisoče cip, ki se prodajajo po Ljubljani in pošiljajo tudi v velikih množinah v Gradec, na Dunaj in v Trst. Deset cip – pušel velja dvanajst krajcarjev',« navaja dr. Tercelj-Otorepčeva in dodaja, da je Marenko, kralj med tičarji, sam v enem dnevu nalovil 420 ptic. Po pripovedovanju njegovega sorodnika jih je v dvajsetih in tridesetih letih očiščene prodajal Grand hotelu Union in gostilni Pr' zeksarju, današnji Šestici. »Jedla jih je gospoda, saj 'ma mejhna usteca', so se šalili tičarji,« piše avtorica v svoji knjigi. Prinašal jih je ob četrtkih, da so jih v petkih poleg rib ponudili kot postno jed. Pred pripravo pa so jih morali menda natakarji pokazati gostom, da so se prepričali, da so prave.
Za oskubljeno cipo je tičar med letoma 1935 in 1940 dobil en dinar, medtem ko je štruca kruha stala dva dinarja. Precej več, od 5 do 50 dinarjev, pa so dobili za žive ptice pevke, sploh za slavčke in taščice, medtem ko so ptiče za domače potrebe imenovali »tiči za v kastrolo«. Ujete šoje, vrane, kavke, krokarje in srake so dali iz kože, divjačinsko meso pa so ali spekli ali skuhali v obari.
