Jernej Dirnbek, član skupine Mi2: Z narodnjaki se ne mislimo združevati

Še prej pa na statističnem uradu. V državni upravi sem zaposlen od leta 1999, ampak letos sem si privoščil malo daljšo prekinitev dela. V službi se mi je uspelo dogovoriti za polletni oddih, čemur se strokovno reče zamrznitev pravic in obveznosti iz delovnega razmerja. Vmes sem se samozaposlil, vendar se vračam na svoje delovno mesto.

Ne, že nekaj časa se poskušam držati stran od dnevne politike in dnevnih novic, predvsem tistih, za katere se mi zdi, da niso tako usodne za življenje slehernika. V nekem trenutku sem ugotovil, da porabim uro in pol na dan, da se prebijem skozi časopise, splet, da pogledam dnevnik, po radiu zjutraj lovim jutranje kronike. Žal mi je bilo časa, ki sem ga zabil za to, po drugi strani pa sem ugotovil, da je večina teh novic povsem trivialnih. Potem ko se za nekaj časa odklopiš od njih, ugotoviš, da se sam sebi ne zdiš bolj butast in nič manj seznanjen z dogajanjem po svetu, če ne veš na pamet imen vseh ministrov in sekretarjev v aktualni vladi, ki ima tako in tako kratek rok trajanja.

Na neki način to drži. Samo da je od te priljubljene besedne zveze iz sedemdesetih danes ostalo zelo malo.

Samo še rokenrol. Fantje smo v glavnem že poročeni oziroma imamo partnerice, droge nas iz podeželskega Rogatca še v najbolj razuzdani mladosti niso srečale, zdaj smo pa že prepametni za kaj takega. Rokenrol ostaja, ne samo glasba, ampak tudi kot neki svoboden in vesel način pogleda na svet.

Trave nikoli nisem dojemal kot droge. Zdi se mi mehka in do te mere vseprisotna, da jo postavljam ob bok alkoholu. Je pa res, da kakšnega zagretega kadilca v bendu nimamo. Nismo proti travi, nismo čisti abstinenti, vseeno pa se nam vidi, da smo rasli ob špricerju in pivu. Pri travi se mi zdi najbolj moteče to, da je prepoved oziroma to, da je ne moreš kupiti legalno, prineslo dejstvo, da nikoli ne moreš biti povsem prepričan, kaj boš dobil, zato so tudi posledice uživanja malce nepredvidljive, medtem ko pri špricerju natančno veš, kakšen si po dveh, treh ali petih.

Včasih sem res razmišljal, da bi bila moja prihodnost lahko tudi politična, saj sem bil zadosti mlad, da se mi je zdelo, da bi takrat lahko spreminjal svet, kot sem naivno verjel. V bistvu sem imel zadosti energije, da bi kakšne stvari delal drugače. Nisem pa imel nobene strankarske funkcije. Danes nimam več nikakršnih političnih ambicij. Tudi javno ne nameravam več podpirati nobene politične opcije.

Zadnje ponudbe so bile ob prejšnjih volitvah, pa smo vse zavrnili. Enostavno zato, ker nimamo enotnega mnenja, da bi vsi stali za eno politično opcijo, in se nam zdi škoda, da bi bili to razlogi za kakšna notranja trenja v bendu. Poleg tega ti nastopi na shodih niso nič prijetnega. Raje igramo na koncertih, kamor pridejo ljudje zaradi nas in ne zaradi govorcev.

Naš bend je zdaj na vrhuncu, zato lahko rečem, da bi se v tem obdobju dalo, kar sem dokazal tudi s tem, da sem si lahko privoščil prekinitev delovnega razmerja in teh nekaj mesecev živel samo od glasbe. Dolgoročno pa je ta zgodba malo težja. Mi smo potrebovali 15 let, da smo prišli do takšnega uspeha, da bi si lahko to privoščili. Prej ali slej pa bo ta krivulja uspeha padla, tako da ne bomo mogli preseči tega praga, da bi lahko živeli samo od glasbe. Če si pripravljen 15 let vlagati, potem pet let žeti sadove in nato biti prestrašen, kaj bo v starosti, je odgovor da, sicer pa ne. Nagrada je bila še najkoristnejša v piarovskem smislu, da lahko daš kakšno informacijo v javnost, da se izve, da obstajaš, sicer pa ne.

Naša plošča je bila tudi zlata plošča in hkrati najbolj prodajana plošča leta 2014, prodali pa smo nekaj manj kot 3000 izvodov. Treba pa je upoštevati, da naklade padajo, leta 1995 je bila zlata plošča še prodana v sto tisoč izvodih.

Izdati ploščo je samo še izguba. Veliko več denarja porabiš za snemanje, oblikovanje, produkcijo, kot pa ga s tem zaslužiš. Izdati vinilko pomeni tudi reklamo, ki zaokroži določeno obdobje ustvarjanja. Lahko jo primeš v roke, pogledaš ovitek... To je neki povsem drug občutek kot poslušati glasbo po spletu. Ko primeš LP v roko, se počutiš močnega, veš, da si naredil nekaj velikega.

Približno 40. Eni so takšni, ki se zgodijo v kakšni manjši dvorani, kot bo zdaj v mariborskem Štuku, ki je poln pri 800 poslušalcih. Pod šotori se jih zbere kakšnih 2000, na poletnih festivalih se nabere tudi 4000 ljudi, če igramo na festivalu, kot je Pivo in cvetje, nastopamo pred 8000 ljudmi, za novo leto v Mariboru pa smo igrali in peli za 10.000 ljudi. Če vzamemo neko sredino, nas pride poslušat 80.000 gledalcev na leto.

To je kar dobro in primerljivo s podatki, da pop in narodno-zabavna glasba predstavljata okoli 70 odstotkov glasbenega ustvarjanja, rok približno 15, preostali pa se delijo po manjših skupinah.

... in jih poslušajo tisti, ki bi šli načeloma na eno in na drugo. Že nekaj let je praksa, da organizatorji, recimo, večjih študentskih festivalov poleg petih rok ali pop bendov pripeljejo na oder še kakšno presenečenje s harmonikami. V moji mladosti, ko smo hodili na koncerte, se takšne stvari niso dogajale. Takrat so se ljudje delili na Stonse in Beatle, tudi z videzom, frizurami se je vedelo, kam kdo spada. Danes so te bariere padle. Ljudje se ne ravnajo več toliko po svojem okusu, ampak jim je všeč vse. Mi se s kakšnimi narodno-zabavnimi bendi ne mislimo združevati.

To se nam pravzaprav še ni zgodilo. Smo pa zavrnili sodelovanje na koncertu v Dornavi, kamor so organizatorji hoteli pripeljati Thompsona. In potem ni bilo ne Thompsona ne nas. Povabili so Plavi orkestar.