Slovenski paviljon na svetovni razstavi Expo v Milanu prihodnji teden pričakuje milijontega obiskovalca. Razstavo si bo v šestih mesecih ogledalo okoli 20 milijonov ljudi, številke pa pričajo o veliki priljubljenosti slovenskega paviljona. Ta se na številnih lestvicah uvršča med najbolj zanimive na celotni razstavi, novinarka portala Huffington Post ga je celo izpostavila kot najboljšega na področju trajnostnega razvoja. »Bolj kot to, da si naš paviljon ogleda okoli 7000 obiskovalcev na dan, je pomembno, da so zadovoljni,« pravi slovenska generalna komisarka za Expo Jerneja Lampret. Slovenski paviljon na 800 kvadratnih metrih obiskovalce navdušuje že s samo zasnovo, saj je večinoma zgrajen iz lesa in stekla, tako se je že na zunaj razlikuje od večine drugih paviljonov. V notranjosti Slovenijo predstavljajo s petimi temami: solinami, čebelami (in medom), termalno in mineralno vodo, pohodništvom, kolesarjenjem.
»Skušali smo prebuditi različna čutila obiskovalcev – hodijo lahko po naši soli, poslušajo žuborenje vode, vonjajo med. Morda se res ne moremo kosati z državami, ki so stavile na visoko tehnologijo, izpostavljamo pa človeški stik,« se je Lampretova navezala na zelene nalepke v obliki srčkov, ki jih obiskovalcem na oblačila nalepijo ob vstopu v paviljon. Večina z njimi nato naokrog hodi ves dan in Slovenijo oglašuje po vsem razstavišču. Italijanski časnik Il Corriere della Serra je slovenski paviljon uvrstil tudi med štiri najživahnejše lokacije dogajanja na razstavi. Pred paviljonom namreč vsaj enkrat na dan poteka animacija, v sklopu katere hostese in predstavniki paviljona zaplešejo, s tem pa privabijo mimoidoče.
Za ponudbo hrane v paviljonu skrbi Hiša kulinarike Jezeršek, ki vse sestavine s seboj vozi iz Slovenije. Tudi vsi zaposleni so Slovenci, kar je med državami na Expu redko. »Obiskovalcem smo na Expo prinesli okus Slovenije,« razloži Jure Jezeršek, poslovni direktor Hiše kulinarike Jezeršek. Obiskovalci si lahko želodec napolnijo s carskim pražencem (ki ga zelo dobro poznajo ljubitelji ljubljanske Odprte kuhinje), fuži s tartufi, različnimi sendviči, kremnimi rezinami, gibanico in kranjskimi klobasami, s katerimi so postavili rekord, ko so jih v enem dnevu prodali 1000. »Klobasa je med jedci najbolj priljubljena, v povprečju jih ob petkih in sobotah prodamo po 1300, kar je okoli 600 kilogramov,« se s priljubljenostjo slovenske tradicionalne mesne uspešnice pohvali Simon, ki za točilnim pultom vztraja že od odprtja Expa. »Poleg tega je kremna rezina v uradnem glasilu razstave izbrana za eno od desetih sladic, ki jih je treba poizkusiti. Bili smo tudi prvi, ki smo točilni pult s hrano in pijačo postavili ven, pred paviljon, s tem pa privabili dodatne goste. Sploh pivo je všeč moškim, po večini zaradi cene,« doda. Za pol litra najbolje prodajanega piva je namreč treba odšteti 4,5 evra, medtem ko so cene v drugih paviljonih še veliko bolj zasoljene – v finskem, na primer, stane tudi osem evrov.
Najbolj priljubljene so kranjske klobase. (Foto: Tamara Krivec)
Glavna tema letošnje mednarodne razstave v Milanu, ki poteka od 1. maja do 31. oktobra, je hrana – kako jo pridelati čim bolj naravno, kako se boriti proti svetovni lakoti, kako zavreči čim manj hrane. In če so vrste za okrepčilo pri slovenskem paviljonu dokaj obvladljive, je treba pri številnih drugih ponudnikih (na primer za pico) čakati tudi uro ali dve. Vendar te vrste niso nič v primerjavi z gnečo obiskovalcev pred najbolj zaželenimi paviljoni. Mednje spadajo Združeni arabski emirati, Japonska, Kuvajt, Brazilija in Kazahstan, v katerih je za vstop treba čakati po več ur. »Nikakor ne bo šlo,« naju je s kolegico mrko odslovil kazahstanski predstavnik, ki sva mu, da ne bi v vrsti stali šest ur (prav ste prebrali, šest ur!), pokazali novinarski akreditaciji. Pomagal ni niti čez ves obraz segajoč nasmešek. Kazahstan je tako oblegan zaradi 4D-predstavitve, kjer obiskovalci lahko tekajo s konji in spoznavajo tudi podvodni svet. Vrste čakajočih se vijejo okoli celotne stavbe, od odprtja pa do zaprtja razstave. Za visokotehnološko predstavitev so namenili okoli 250 milijonov evrov (kar je 50-krat več kot Slovenija), toliko kot Združeni arabski emirati, ki bodo Expo gostili leta 2020. Tam težav z vstopom (a le za novinarje) ni bilo, saj so naju spustili mimo vrste čakajočih – zadnji med njimi so si njihov paviljon ogledali šele kakšnih pet ur kasneje. Zgodba male Sare, ki je zvezda predvajanega videa v paviljonu ZAE, je očitno tako privlačna, da je nanjo vredno čakati tudi skorajda pol dneva (za enodnevno vstopnico so obiskovalci odšteli 39 evrov, na voljo pa i majo paviljone 145 držav). Sara obiskovalce pouči o pomanjkanju vode v svoji državi, v sosednji dvorani pa njen hologram poda še nekaj nasvetov za varčevanje z vodo.
Osrednjo tematiko hrane je vsaka od držav dojela in predstavila na drugačen način. Kuvajt je paviljon okrasil z akvarijem rib, Francozi so pred paviljonom uredili večji vrt z drevesi, paradižnikom, jagodami, začimbami, znotraj paviljona pa pekli francoske rogljiče in bagete, afriške države skupno predstavljajo kavo in kakavovce, v enem od skupnih paviljonov si obiskovalci lahko ogledajo način pridelovanja čokolade, na voljo so tudi tržnice s sadjem in zelenjavo ter začimbami. Med bolj obleganimi je tudi velik »supermarket prihodnosti«, kjer se na digitaliziranem zaslonu ob vsakem izdelku izpiše njegov izvor, vsebnost kalorij, njegov ogljični odtis in podobni podatki.
