»Festival ni samo nabor predstav. Te so seveda bistvene, toda v festivalski korpus sodi še vrsta spremljevalnih vsebin, ki festival šele zares oblikujejo in dokončno vzpostavijo njegov kontekst,« meni Predanova. »To so denimo strokovni pogovori, simpoziji, konference in okrogle mize na različne strokovne, a tudi širše družbene teme; to je živa prisotnost študentov z akademije, ki so dejavno vpeti v njegovo pripravo in potek. Festival je pravzaprav še edino mesto za razpravo o določenih strokovnih vprašanjih, težavah in dilemah, ki se tičejo vseh, ki delamo v gledališču; s tem je tudi sooblikovalec določenih uvidov, nekega duha, katerega učinki so težko merljivi in se morda pokažejo šele veliko kasneje.«
Smo pred jubilejnim Borštnikovim srečanjem. Kako ste zadovoljni s podobo letošnjega festivala?Zadovoljna sem, sploh če upoštevam alarmantno stanje konec lanskega leta, ko je Mestna občina Maribor napovedala, da svojega deleža sredstev za festival ne bo mogla zagotoviti. To bi pomenilo, da bi morali radikalno skrčiti program, kar se za obletnico nikakor ne bi spodobilo. No, izkazalo se je, da je šlo za neke vrste pomoto, denar se je našel, in to v približno enakih okvirih kot lansko leto. Tako smo lahko izpeljali vse, kar smo si zastavili, še celo nekaj več. Sicer pa količina niti ni najbolj pomembna, bolj pomembno je, kakšna je kakovost vsebin. Mislim, da je trenutni format festivala v danih razmerah dosegel svoje meje. Po količini dogodkov ga ne bi mogli širiti, tudi če bi imeli na voljo bistveno več sredstev, saj v Mariboru vsaj za zdaj ni na voljo dovolj prostorskih, tehničnih in kadrovskih zmogljivosti za kaj takega. Uresničili smo torej vse, kar smo načrtovali in kar je pač v sedanjih pogojih sploh mogoče.
Ali se da bolj dolgoročno rešiti vprašanje financiranja festivala? Navsezadnje je to prireditev, ki jo je treba v marsikaterem delu načrtovati vsaj kako leto ali še več vnaprej, kar je ob nejasnih finančnih izhodiščih skorajda nemogoče.Prav danes bomo tik pred odprtjem festivala z ministrstvom za kulturo in Mestno občino Maribor podpisali dogovor o dolgoročnem financiranju Borštnikovega srečanja, ki bo imel, kot razumem, tudi pravne zaveze. Tako obstoj festivala ne bo vsako leto, ali pa vsakih nekaj let, podvržen presoji vsakokratnih političnih struktur na državni ali mestni ravni, saj bo dogovor partnerja zavezoval k dolgoročnemu financiranju festivala v enakovrednih deležih. Kar pomeni, da mora občina festivalu nameniti toliko denarja kot ministrstvo za kulturo.
Koliko pa je letošnji proračun?Približno 180.000 evrov dobimo od ministrstva za kulturo, kar je nekoliko več kot lani, in 160.000 evrov od občine, kar je nekoliko manj kot lani. Smo torej nekje v lanskih okvirih. Toda pomembno je poudariti, da ta vsota nikakor ni namenjena samo za program, torej za odkup predstav in stroške gostovanj; sem so všteti stroški dela vseh, ki pripravljamo festival, pa zunanjih sodelavcev, žirantov, skrbnikov spletne strani, tudi nagrade, hotelske nočitve, prevozi in še vsi drugi materialni stroški. Ni pa v to zajet vložek SNG Maribor, ki poskrbi za tehniko v času festivala, prostore, računovodske in pisarniške storitve, blagajno in podobno.
Če je festival po obsegu dosegel zgornjo mejo, kako pa je z občinstvom? Program je v tem dobrem tednu dni precej zgoščen, vsak dan se zvrsti več dogodkov, ne samo predstav; predstavljam si, da se je celo največjim navdušencem težko udeležiti že večine, kaj šele vseh.Skupno število obiskovalcev festivala niha glede na to, kakšen tip predstav prevladuje, torej v kako velikih dvoranah se igrajo. Vsako leto imamo nekje od 6000 do 7000 gledalcev, kar je optimalno; če bi hoteli imeti še več obiska, bi morali časovno raztegniti festival, kar pa bi bilo težavno tudi za SNG Maribor, ki med festivalom ne more izvajati svojega rednega programa. Relativna zasedenost dvoran pa je zelo visoka, skoraj stoodstotna. Praktično vse predstave so polne, že teden dni pred začetkom festivala so bile štiri uprizoritve razprodane. Nemara je to celo bolj pomenljiv podatek od absolutnih številk. Zanimivo pa je, da je za predstave iz tujine manj povpraševanja kot za slovenske.
Bolj izrazito mednarodno razsežnost ste festivalu kot umetniška direktorica vdahnili prav vi: vsako leto po ena država doživi predstavitev v okviru programa Fokus, letos je to Poljska, v mednarodnem programu Mostovi se zvrsti več predstav iz tujine, tuji gostje pa si ogledajo slovensko produkcijo...Prioriteta Borštnikovega srečanja je nacionalni program in strokovno ovrednotenje najboljšega, kar je nastalo v slovenskem gledališču, vendar se mi zdi obenem nujno, da je nacionalni festival te vrste odprt tudi navzven: da torej ponudi vpogled v to, kar se dogaja drugod, in s tem neko primerjavo s stanjem pri nas. Predvsem pa je pomembno, da se lahko najboljše iz slovenske produkcije na enem mestu v strnjenem časovnem obdobju pokaže tujim strokovnjakom. Pri tujih predstavah si vseskozi prizadevam, da izberem take, ki v nekem smislu izstopajo, na primer po estetiki ali pa po režiserski poetiki, in so za naš prostor tako ali drugače zanimive – seveda v okvirih tega, kar si lahko tehnično, časovno in finančno privoščimo.
Prav za tujo strokovno javnost ste zasnovali sklop Showcase z izbranimi slovenskimi predstavami. Ali se sicer število tujih gostov na festivalu povečuje?Letos jih bo približno 45. Nekateri pridejo predvsem zaradi katere od dveh mednarodnih znanstvenih konferenc, ki ju pripravljamo na festivalu, drugi pa zaradi ogleda slovenskih predstav v Showcasu. Med njimi so direktorji gledališč in festivalov, teatrologi, selektorji, novinarji. Število se polagoma povečuje, tudi imena gostov se spreminjajo; na začetku so prišli večinoma ti, ki sem jih osebno poznala in povabila, zdaj prihajajo zame povsem nova imena. Prihajajo od vsepovsod, od Portorika in ZDA do Koreje in Rusije. V neko mednarodno zavest smo se kot festival torej umestili, seveda pa je to postopen proces.
V kolikšni meri pa Showcase dejansko prispeva k večjemu številu gostovanj slovenskih predstav v tujini?Kar nekaj slovenskih predstav je v zadnjih letih veliko gostovalo po svetu, vendar je težko natančno ugotoviti, kolikšno vlogo je imela pri povabilih njihova umeščenost v omenjeni pregledni program na Borštnikovem srečanju. Tudi od gledališč o tem ne dobimo toliko informacij, kot bi si jih želeli; včasih nam tisti, ki so predstavo povabili na gostovanje, sami povedo, da so jo izbrali po ogledu na Showcasu. Letos denimo pride nekdo iz Amsterdama samo zato, da bi videl Iliado v režiji Jerneja Lorencija. Trenutno po zaslugi našega Showcasa Lorencijeve predstave precej gostujejo v tujini, na primer Ponorela lokomotiva ali Mrtvec pride po ljubico; zanj se v mednarodnem prostoru kar zanimajo. Seveda pa ima vsako gledališče tudi svoje kanale za prodor v tujino. Borštnikovo srečanje nemara ne more biti edini motor promocije, vsekakor pa lahko kot skupna platforma za zgoščeno predstavitev slovenske produkcije pomaga utirati pot na tuje. Denimo, tudi predstavi Oliverja Frljića Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, ki je najbrž rekordna po številu gostovanj v tujini, smo pri tem na začetku precej pomagali. Pomembno je predvsem, da dobi predstava prvih nekaj vabil na gostovanja, potem pride do učinka snežene kepe: če je dobra, dobi vabila na nove in nove festivale.
Mimogrede, marsikdo se še danes z nostalgijo spominja časa, ko je bilo Borštnikovo srečanje res srečanje, na katerem so se dneve in dneve družili umetniki iz vseh slovenskih gledališč...Res je, v nekaterih krogih so te reminiscence še vedno žive, kar se mi zdi popolnoma legitimno. Je pa to podobno, kot da bi se z nostalgijo spominjali časov, ko še nismo imeli interneta in mobilnih telefonov in smo se zato toliko več družili v živo. Življenje se je radikalno spremenilo in tisti, ki se z nostalgijo spominjajo nekdanjih druženj, veseljačenj in imenitnega vzdušja, pozabljajo, da danes kaj takega sploh ne bi bilo mogoče, tudi če bi imel festival sredstva za to. Gledališča so danes tako močno vpeta v svoj redni delovni proces, da igralci po gostovanju na festivalu, razen redkih, ki ostanejo na pogovoru o predstavi, takoj hitijo domov, saj imajo naslednji dan vaje in zvečer predstavo. Srečanje, kakršno je bilo nekoč, je pač pripadalo nekemu specifičnemu času in okoliščinam.