V šolstvu le ni tako težko

Tudi sami omenjate, da so otroci nekakšni »mladiči« oziroma ljubljenčki svojih staršev, ki se pritožujejo vse počez. Otrok oziroma učenec zame ni neki mladič, temveč učeči se človek, mlada oseba z vsemi svojimi posebnostmi, potrebami in težavami. Se strinjam, tako kot so se vedno, se tudi zdaj najdejo malo bolj srckljani otroci in tisti malo manj, najdejo se mladi, ki imajo težave z vedenjem, in tisti, ki jih nimajo. Ena od razlik med »prejšnjimi časi« in zdajšnjimi pa je v tem, da smo ugotovili, da šola ni kaznilnica in da kaznovanje otroka ni na mestu. Kazen deluje destruktivno in ne zaleže.

Poglejmo se v ogledalo kot vozniki, ko smo kaznovani zaradi prehitre vožnje. Bomo po plačilu kazni vozili po predpisih? Upam si trditi, da ne. Je kazen zalegla? Ne. A govorimo o odraslem človeku, ki bi se sploh moral zavedati svojih odgovornosti. Mladi učeči se ljudje pa so v šoli zato, da se oblikujejo, razvijajo ustvarjalnost, lastno mišljenje in se učijo, ne zaradi kazni.

Termin »diktatura staršev«, ki ste ga omenili v članku, po mojem mnenju sploh ni na mestu. Beseda diktatura pomeni (SSKJ, 2009), da je to ureditev, v kateri ima posameznik ali skupina neomejeno oblast. Menim, da česa takega starši nimajo v mislih. Je pa na tem mestu treba omeniti, da pogosto prihaja do velikih prepadov v sodelovanju učiteljev in staršev. Tudi interakcija starši, učitelj, učenec je pogosto pretrgana in prav zato prihaja do mnogih nesoglasij in velikokrat treh različnih razlag istega problema. Na tem področju, torej na področju medsebojne komunikacije, bi bilo treba še mnogo storiti in kot učitelj in inkluzivni pedagog verjamem, da se da veliko storiti. A kot za vse drugo je treba imeti tudi tu voljo, da se kaj naredi.

V članku ste omenili »nerodne otroke« pri športni vzgoji. Vzrokov za to, da je nekdo, kot pravite, neroden, je veliko in še več. Otrok ima lahko motorične težave, bolezenske težave, pa tudi nezainteresiranost za šport. A v vseh primerih se je treba poglobiti v otroka in iskati vzroke za to, da je »neroden«.

Kot omenjate, je velika težava tudi disciplina učencev v razredu. Kakor kdaj in kakor kje. Živimo pa v času, kjer se ne pričakuje, da bodo učenci mirno sedeli v klopi in poslušali učiteljevo razlago in pisali v zvezke, kar bo učitelj narekoval. Te pasivnosti učencev je dovolj, saj živimo v času informacijske tehnologije, kjer je treba razmišljati s svojo glavo in biti predvsem ustvarjalen in iznajdljiv. Učitelj ni več učitelj v tistem pomenu, kot je bil nekdaj, učitelj je v razredu glavni motivator in sooblikovalec učne ure, pedagog, ki bo razumel učenčeve posebnosti, tegobe in težave na eni in učenčeve uspehe na drugi strani. Učitelj je tisti, ki naredi učno uro zanimivo, prijetno, ustvarjalno ali manj zanimivo, manj prijetno in manj ustvarjalno.

Za konec še enkrat poudarjam, v naši deželi je premalo spoštovanja do mladih učečih se ljudi, premalo empatičnosti tako do mladih kot do staršev in seveda obrnjeno. Tega se bo treba naučiti, kot tudi tega, da si učitelji sami ustvarjamo pogoje za delo, sami ustvarjamo svoje lastno delo in svoje ime. Pa še tole: svet na mladih stoji in to vsekakor drži, saj so današnji mladi učeči se ljudje bodoči sooblikovalci družbe, v kateri bomo kot starejši precej odvisni od njih.

Spoštovani gospod Silvo Kristan, v šolstvu le ni tako težko, kot se da razbrati iz vaših vrstic.