En sam pogled na današnji zemljevid Sirije in Samuelu Huntingtonu je treba dati prav. Za civilizacije ni drugega izhoda, kot da račune poravnajo v neposrednem soočenju. In gre jim zelo dobro. Mojster je v svojem najslavnejšem eseju ugotavljal, da »vemo, kdo smo, samo takrat, ko vemo, kdo nismo, pogosto pa šele takrat, ko vemo, proti komu smo«. Natančno naš položaj med Damaskom in Rako. V popolni zmedi novih in starih držav, navzkrižnih verskih milic, vojaške internacionale norcev in veselja nad družbenimi omrežji smo odkrili, da nismo Rusi. Vladimir Putin nam je popolnoma v skladu s Huntingtonovimi učenji pokazal, da ljudje ne uporabljajo politike samo zato, da ščitijo svoje interese, ampak tudi zato, da definirajo svojo identiteto. Ljudje se »identificirajo s svojimi predniki, jezikom, vrednotami, običaji in institucijami«, pravi Huntington. Dokler s takšnimi očmi ne pogledamo na vojno v Siriji, ne moremo razumeti nič.
Kdo se torej bori proti komu? V najbolj grobih črtah gre za konfesionalno vojno med protestanti in pravoslavci. V obeh teh dveh velikih tokovih krščanskega sveta so silovite notranje doktrinarne, liturgične in pastoralne razlike, vendar vsak vernik ve, kateri struji pripada, in se drži svojih navad. Na eni strani imamo močne baptistične, episkopalne, mormonske, metodistične, prezbiterijanske in druge evangeličanske milice, ki so se skozi dve stoletji verskih bojev in polemik oblikovale na ozemlju Združenih držav Amerike. Ohlapna koalicija se v glavnem iz zraka bori pod ameriškim praporom in je še kar dobro organizirana ter taktično uspešna, nima pa velikih strateških uspehov na terenu. Po desetletju sektaških bojev v Iraku, kjer je koalicija že uničila dvatisočletno pravoslavno skupnost, so zelo zadržani do operacij na zemlji v Siriji. Njihov duhovni vodja je Barack Hussein Obama, ki zase trdi, da je protestant, mnogi njegovi nasprotniki v ZDA pa ga imajo za muslimana. Rad ima paradokse. V javnih nastopih se zavzema za mir, v politični praksi pa je zelo bojevit. V boj najraje pošilja leteče robote in pogosto napada civilne cilje. Je vljuden in se za poboje civilistov vedno opraviči.
Njegov glavni nasprotnik so pripadniki sirske Pravoslavne cerkve. Ameriški protestanti so razmeroma mlad fenomen, sirska Pravoslavna cerkev pa je naslednica ene prvih krščanskih skupnosti na svetu. Njen sedež je v bližini vrat Bab Tuma v Damasku, mašujejo v stari sirščini, ki je bila v uporabi v Kristusovih časih, pišejo od desne proti levi, čevlje puščajo pred cerkvijo in ne marajo slik svetnikov. V verski spor z Američani so prišli že v devetnajstem stoletju, ko so jih ameriški protestantski misijonarji poskušali prekrstiti v njihovo vero. Sirci so se uprli in ostali pri svojih starih jakobitskih običajih. Na udaru protestantskih milic so se znašli, ker so zavezniki Bašarja Al Asada, njihova milica pa sodeluje z alavitskimi milicami pri obrambi ostankov države. Al Asad je vladal Siriji s koalicijo verskih in etničnih manjšin, s katerimi je nadzoroval večinsko sunitsko prebivalstvo. V vojni je njegova regularna vojska izgubila 80.000 vojakov, tako da so mu ostale samo še verske in etnične milice.
Sirski pravoslavci so že bili na robu poraza. Kalifat in Al Nusra sta Al Asada stiskala tako močno, da tudi v Damasku niso bili več varni. Od Al Nusre so lahko pričakovali strel v glavo, kalifat pa je zahteval celo glavo od vratu gor. Ko je bila stiska največja, so dobili močnega zaveznika v Vladimirju Putinu. Ta je z blagoslovom moskovskega patriarha Kirila v Sirijo poslal 600 pripadnikov svoje milice in močno okrepil položaj Pravoslavne cerkve. Položaj na zemljevidu spopada civilizacij se je s tem radikalno zapletel. Na bojišču, kjer bi morala po načrtu krščanska civilizacija poraziti muslimansko, je prišlo do konfesionalne vojne med protestantskimi in pravoslavnimi milicami različnih denominacij. Borijo se Rusi proti Američanom, vse drugo so božični okraski.
V zelo hibridni vojni se sklepajo brezbožna zavezništva. Protestanti so hkrati zavezniki laične svobodne sirske vojske in Al Nusre, ki je fundamentalistična muslimanska milica v vojni z milicami kalifata in Al Asadom. Kalifat je v vojni z vsemi in proti vsem, orožje in denar pa dobiva iz Savdske Arabije in Emiratov, ki so zavezniki Združenih držav. Pravoslavne milice se bojujejo skupaj s šiitsko Hezbolo, alavitskim Al Asadom in so proti protestantom v zavezništvu z Iranom, ki je pravkar podpisal mirovni dogovor z Ameriko, hkrati pa je smrtni sovražnik savdskega kralja Salmana in Emiratov.
Nekoliko nejasna je v spopadu vloga anglikanskih milic kraljice Elizabete in katoliških milic Françoisa Hollanda. Anglikancem ne pusti posredovati britanski parlament, francoske milice pa pravoslavno koalicijo napadajo samo iz zraka. Papež Frančišek v boj ne pošilja svojih milic, čeprav poljski katoliki že močno cepetajo in bi na pravoslavce šli s hrbta vsaj skozi katoliško vzhodno Ukrajino.
Kot običajno so največje žrtve zmerni ateisti, ki skozi koruzna polja bežijo v Evropo. Z vseh strani jih gledajo sumničavo, ker se nočejo boriti in ogrožajo krščanske temelje evropske celine. V sveti vojni ateistov ne mara nihče, tudi če so zmerni. Še posebno, če so zmerni.
