Čeprav večino ob misli na smrt, še posebno koga od bližnjih, spreleti srh, obstaja precejšnji delež trga, ki od tega naravnega pojava dobro živi. Smrt je velik posel. Storitve pogrebnih podjetij v zadnjih letih po zaslugi čedalje večje prostorske stiske pokopališč še zlasti cvetijo. Hkrati je na tem področju opaziti tudi določene modne smernice. Predvsem v tujini potomci za svoje bližnje pokojnike vse pogosteje organizirajo pogrebe po meri posameznika, kar se precej razlikuje od tradicionalnih obredov izpred desetletij. Tovrstne težnje so privedle do kopice butičnih pogrebnih storitev, ki se pri obredu osredotočajo na posameznikove konjičke, kariero, življenjski slog... Nič nenavadnega ni, če boste na pogrebu, denimo v Združenih državah Amerike, poslušali Rolling Stonese, ki so bili pokojnemu tako ljubi. Ali pa se za pogrebno slovesnost odpravili na raketno vzletišče, kjer bo pepel pokojnega ponesla v vesolje mala raketa.
Ekofilozofija ali celo reinkarnacija
Med tovrstne modne smernice sodi tudi ozaveščenost o okolju. Klasično pokopavanje trupel namreč predstavlja breme okolju zaradi uporabe strupenih snovi balzamiranja, navsezadnje pa tudi vse, kar zakopljemo in ni biorazgradljivo, škodi okolju.
Italijanska oblikovalca Anna Citelli in Raoul Bretzel sta v duhu vsesplošnih ekoloških usmeritev razvila pokopno kapsulo mundi. Oblikovalca izhajata iz ideje o zelenih pokopališčih, kjer bodo drevesa nadomestila pogrebne spomenike. Njuna biorazgradljiva kapsula v osnovi nadomešča klasično krsto ali žaro. Vanjo se v položaju fetusa vstavi truplo pokojnika, se jo zakoplje in na vrh posadi izbrano drevo. Razkrojevanje neposredno hrani rastlino in naposled postane pokojnik dobesedno del drevesa, kar pa skorajda, če želimo biti še malce vzhodnjaški, prehaja na področje reinkarnacije.
Zakonodaja pogosto nenaklonjena
Italijanska zakonodaja prepoveduje tako imenovana naravna pokopavanja, zato Italijana na domačem trgu najprej napovedujeta kapsule, v katerih bo shranjen pepel pokojnika. Bolj liberalne poglede pa imajo v Kanadi, kjer se je v Britanski Kolumbiji čisto nedavno odprlo prvo naravno pokopališče. Tu bližnje pokopavajo na povsem naraven način, s tem ko jih brez kemikalij ali česarkoli zakopljejo v zemljo, kamor naposled posadijo tudi drevesa.
Tudi drugod po svetu število tovrstnih pokopališč narašča. V Veliki Britaniji ocenjujejo, da je zdaj že vsak osmi pokojni pokopan po ekonačelu, bodisi v striktno leseni krsti ali pa v drugih naravnih materialih, kot je volnena vreča. V Sloveniji, kot tudi v večini zahodnega sveta, medtem še vedno narašča upepeljevanje. Sodeč po podatkih organizacije National Funeral Directors Association (NFDA) je bilo leta 2013 upepeljenih dobrih 45 odstotkov vseh umrlih v ZDA, v domači Ljubljani pa naj bi bilo žarnih pokopov kar 90 odstotkov.
Premik v miselnosti
Če na Zahodu doživljamo počasen preporod pogrebne industrije v bolj zeleno smer, tovrstnim načelom že od nekdaj sledijo na Vzhodu. Tako kot bi Tibetanec malce čudno gledal na naše polaganje trupel v zemljo, se nam zdi njihov nebeški pokop povsem grotesken. V Tibetu namreč trupla pokojnikov razkosajo na male kose in jih pustijo na vrhovih gora, da strohnijo in jih oberejo ptice mrhovinarke.
Kapsula mundi je torej nekakšna vez med vzhodno in zahodno miselnostjo. V njej za zdaj ni bil pokopan še nihče. Trenutno je razstavljena v okviru francoskega kulturnega programa Lille3000. Vsekakor pa italijanska inovacija sili k premisleku in premiku v zakoreninjenih pogledih na pogreb. Pa tudi ideja, da namesto kamnitega nagrobnika na pokopališču obiskujemo drevo pokojnega, se zdi prav zanimiva.
