»Seveda sem imela pravico do dela in sem kar 30 let tudi zares delala v proizvodnji v Tobačni tovarni v Ljubljani,« začenja svojo pripoved uporabnica Šenta Ivica Trafela, a še v isti sapi doda, da je lahko vsa leta opravljala le najslabša in najmanj plačana dela. Tudi ko je bilo treba kaj počistiti, je bila metla vedno v njenih rokah. »A me niso stigmatizirale sodelavke, stigmatiziralo me je vodstvo, ki mi ni omogočilo napredovanja,« je jasna Ivica Trafela iz Savinjske doline, ki jo zaradi slabe plače danes tepe tudi nizka pokojnina.
»Kljub vsemu sem srečen človek, saj imam čudovita otroka in vnukinjo,« pove z nasmeškom, preden začne naštevati, da potrebuje vsak mesec za pot v Ljubljano na psihiatrično kliniko samo za avtobusno vozovnico 13 evrov, za obisk Šentovega centra v Celju pa vsak teden še 7,20 evra. Tudi lačna ne more biti ves dan, pravi in doda, da so že potni stroški velika obremenitev za njeno pokojnino, ki znaša 430 evrov. Poleti pa za nameček do Šenta sploh ne more z avtobusom, saj med počitnicami ne vozi. A tja mora, saj vodi kuharsko delavnico, ponosno poudari in doda, da si bo kmalu izbrala novo delavnico za svojo dušo. Pravi, da so dnevni centri čudovita stvar, ki jih v njeni mladosti ni bilo, in danes zelo bogatijo življenje. Jo pa zelo moti, da je vsa pomoč, ki jim jo odmerja družba, prepletena s toliko nepotrebne administracije. »Mi ne potrebujemo papirjev, potrebujemo pogovor in toplo besedo,« pove in nadaljuje, da za slednjo velikokrat zmanjka časa. »Do pred kratkim sploh nisem vedela, da lahko pride socialna delavka tudi k meni na dom in da lahko skupaj narediva načrt, kaj si še želim in kaj bi rada delala,« je pojasnila in dodala, da ji zdaj ti vsakomesečni polurni obiski polepšajo ves teden.
Poziv k deinstitucializaciji
Podobno zgovorni so podatki Svetovne zdravstvene organizacije, ki potrjujejo, da so po vsem svetu na tisoče ljudem s težavami z duševnim zdravjem kratene osnovne človekove pravice in se ti še vedno pogosto srečujejo z diskriminacijo, stigmatizacijo in marginalizacijo. Zato so za letošnje geslo svetovnega dneva duševnega zdravja izbrali Dostojanstvo v duševnem zdravju. Slovensko združenje za duševno zdravje Šent je ob tem posebej izpostavilo občutljivost ohranjanja človekovega dostojanstva v institucijah in pripravilo vseslovensko akcijo Podiramo predsodke, zahtevamo dostopne storitve!.
»Poziv k deinstitucializaciji, kar je eden poglavitnih ciljev evropskih načrtov za krepitev duševnega zdravja, ne pomeni, da je treba zapirati bolnišnice in socialne zavode, marveč da je treba zagotoviti dostopno pomoč v skupnosti, kjer ljudje s težavami z duševnim zdravjem bivajo,« razloži izredna profesorica Vesna Švab in doda, da to pomeni okrepitev osnovnega zdravstvenega in socialnega varstva v domačem okolju ter okrepitev dela nevladnih organizacij, ki jim prav tako zagotavljajo lokalno prilagojeno pomoč. »Za zagotavljanje in ohranjanje dostojanstva v duševnem zdravju ni dovolj, da ljudem s težavami omogočimo dostop do ustrezne zdravstvene pomoči, ko se jim poslabša zdravstveno stanje,« opozarja Švabova in nadaljuje, da je enako pomembno, da se jim zagotovi tudi dostop do zaposlovanja in drugih oblik pomoči, ki bi jim morale s povezanim in usklajenim delovanjem pomagati ohranjati človekovo dostojanstvo v domačem okolju. V institucijah, še zlasti ob daljši namestitvi, je namreč po mnenju strokovnjakov dostojanstvo težko ohranjati tudi zato, ker človek ne more izbirati in sam odločati niti o tem, kaj bo jedel in kdaj bo šel spat.
Bolj kot lastne ovire jih omejuje okolje
Ohranjanje dostojanstva je odvisno tako od odnosa strokovnega osebja do njih in njihovih svojcev kot od zagotavljanja možnosti, da se po bolezni vrnejo v svoje prejšnje življenje. Pri tem pa je zelo pomembna tudi materialna plat, ki jim mora omogočiti, da lahko kljub bolezni sami dostojno preživljajo sebe in svojo družino.
A položaj ljudi z duševnimi stiskami tudi pri nas žal še vedno zaznamujejo tri vrste diskriminatorne izključenosti: ekonomska, socialna in kulturna, čeprav je biti drugačen, pravi mag. Jana Ponikvar, človekova pravica in lastnost, ki bi nas morala predvsem bogatiti. Zato pozdravlja nov pristop pri zagotavljanju dostopnosti priložnosti za ljudi s težavami z duševnim zdravjem, ki se je z njihove prizadetosti premaknil na sposobnost oziroma nesposobnost okolja, da jim omogoči enakopraven dostop. To pomeni, da se danes zavedamo, da je okolje tisto, ki jih omejuje, in ne njihova invalidnost, bolezen oziroma duševne stiske.
Ekonomska in socialna izključenost naj bi kljub temu pestila vsaj 30 milijonov prebivalcev EU, opozarja Ponikvarjeva in kot možno rešitev izpostavi predvsem povečevanje možnosti za njihovo zaposlovanje, kar bistveno vpliva na njihovo kakovost življenja in socialno vključenost. Meni, da bi jim bilo treba zagotoviti več možnosti tudi za pridobivanje spretnosti in znanja, v sklopu zaposlitvene rehabilitacije pa omogočiti več primernih delovnih mest zlasti v vsakdanjem in ne posebnem delovnem okolju. »Odgovor na izboljševanje dostopnosti in zagotavljanje dostojanstva ni v posebnih programih in posebnih podjetjih, ne v zaposlovanju na osnovi statusov, odločb in subvencij, ampak v vključevanju raznolikih zaposlenih v običajno delo v domačem okolju,« je prepričana Ponikvarjeva, direktorica Zavoda za izvajanje zaposlitvene rehabilitacije in podpornega zaposlovanja Šentprima. Zavod za svetovanje, usposabljanje in rehabilitacijo invalidov še zlasti skrbno bedi nad zaposlovanjem in lažjem vključevanjem ljudi s težavami v duševnem zdravju ob vrnitvi iz različnih institucij v domače okolje, pojasni Ponikvarjeva.
»Zaradi psihoze sem bil že tretjič hospitaliziran in pravkar znova iščem službo,« pripoveduje Matjaž, ki je izkusil nekaj zaposlitev tudi s pomočjo Šenta, a se v nekaterih okoljih ni prav dobro počutil. »Tudi ne smeš kar riniti naprej in vztrajati pri delu, če se ne počutiš dobro. Moraš se ustaviti in si priznati, da ne zmoreš več, četudi vsi okoli tebe govorijo, da bo minilo. Ampak nikoli ne mine! Moraš po pomoč. Čim prej jo dobiš, tem večje so možnosti za pozitivni izid, pove Matjaž in doda, da verjame v zdravila: »Psihoterapija prinese trenutno olajšanje, zdravila pa ti spremenijo življenje.«