Poskušal sem nadaljevati pot. Ne le da ni šlo, nenadoma sem se od bolečine sesedel. Ena od gospa, ki sta stali pred prehodom za pešce, me je vprašala, kako sem, in čeprav sem ji odvrnil, da ni nič hudega, je poklicala rešilca. To seveda pomeni, da je bila obveščena tudi policija. Rešilca ni bilo kakšne četrt ure, in ko sta gospe, sicer edini priči dogodka, videli, da nimam vidnejših poškodb, sta odšli.
A še preden je prišel rešilec, se je z utripajočimi modrimi lučmi ob meni ustavil policijski kombi. Opravil sem alkotest, ki je pokazal, da v meni ni alkoholnih hlapov, in opisal svoje videnje dogodka. Policista sta odšla, kmalu potem pa je bil že tu rešilec. Ko so me vkrcavali vanj, sta k meni pristopila prometni policist in policistka. Vsega mi ob vkrcavanju v rešilca ni uspelo pojasniti, zato sta kmalu prišla za mano na urgenco.
Bolečine so bile vedno hujše, mladi policist pa se je vedno bolj repenčil v vlogi zasliševalca, ki zapisuje dejstva po svoji interpretaciji. Ker bi po njegovem moral pričakovati, da kolesar, ki je prečkal cesto, lahko zavije tudi v prepovedano stran, mi je napisal plačilni nalog. Če pa se kolesarju ne bi izognil in bi treščil vanj, pa bi bil nedvomno kriv on. Možgansko pretresen sem brez pomisleka bleknil, da sem si zdaj dobro zapomnil, da je bolje, če se v tiste, ki se neupravičeno znajdejo na kolesarski stezi, vključno s policisti, kar zaletim. No, deležen sem bil nauka, da mi bo grožnja uradnim organom prinesla dodatno kazen, on pa nauka, da ne grozim, temveč kot nekdanji predavatelj filozofije na »policijski akademiji« samo ugotavljam logične posledice njegove izpeljave moje kolesarske krivde. S tem se je stvar zaključila brez dodatne kazni.
Epilog: kazen sem s »polovičnim popustom« 40 evrov plačal v roku osmih dni, na bolniški sem bil do sredine maja letošnjega leta in v tem času mi ni uspelo pridobiti nobenega novega projekta. Izpahnjena ključnica pa si je skoraj povsem opomogla šele po treh tednih intenzivnega poletnega razgibavanja v Jadranskem morju.
Nauk: kolesarji – pazite se kolesarjev in ničesar ne podpišite, dokler ste pod vtisom nesreče. Tudi dodatno nezgodno zavarovanje in zavarovanje kolesarske odgovornosti lahko pride še kako prav. Filozofija ne pomaga prav dosti, s pravnim znanjem podkrepljena profesionalna kolesarska zagovorniška organizacije pa bi lahko!
