Potratni Slovenci plačujemo največ davkov na energente

Neracionalna poraba, ne toliko visoki davki

Pravi razlog za tako velik delež davkov na energente v BDP pa se po oceni ekonomista Velimirja Boleta z Ekonomskega inštituta Pravne fakultete v Ljubljani (EIPF) skriva drugje. »Velik delež davkov v BDP ni posledica nadpovprečne obdavčitve, temveč zelo velike, celo neracionalne rabe energije za vsako enoto BDP v Slovenji.« Boletovi izračuni na podlagi podatkov evropskega statističnega urada Eurostat namreč kažejo, da porabimo Slovenci za vsak evro v BDP skoraj 60 odstotkov več energije (ton naftnega ekvivalenta) kot v povprečju države EU.

Po energetski potratnosti nas prekašajo zgolj države, ki so nekoč prebivale za železno zaveso. Med njimi je daleč najmanj energetsko učinkovita Bolgarija, saj porabi za energijo več kot 43 centov za vsak ustvarjen evro v BDP. Slovenija porabi nekaj več kot 19 centov, medtem ko je evropsko povprečje nižje od 13 centov. In kaj bi bil pravi odgovor na to? »Za odpravo slabih navad ekonomisti običajno predlagajo višje cene,« pravi Bole.

Višanje davkov ni vselej rešitev

Dražitev energentov država že več let dosega z višjimi trošarinami ali novimi oziroma višjimi dajatvami. S tem na neki način sledi predlogom Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki v eni svojih zadnjih študij o energetskih davkih ugotavlja, da bi jih morale države zvišati, če želijo doseči korenitejše okoljske spremembe.

Slovenija želi te doseči tudi s promocijo porabe čistejših in obnovljivih virov energije, kar počne s subvencioniranjem. Sredstva za to pridobiva od davkov na bolj »umazane« energente, ki so lanski proračun obogatili za 258 milijonov evrov ali skoraj 2,5-krat več kot leta 2012. Slovenija je lani med drugim z 62 milijoni evrov podprla gradnjo sončnih elektrarn, z 27,7 milijona evrov pa SPTE (samostojna proizvodna enota za pridobivanje toplotne in električne energije) iz fosilnih goriv. Za elektrarne na biomaso je namenila dobrih devet milijonov evrov.

Denarne spodbude torej so, ni pa davčnih, o katerih bi bilo verjetno vredno vsaj razmisliti. Kot primer navedimo lesno biomaso, ki je CO2-nevtralna, kar pomeni, da ne povečuje toplogrednih plinov – drevesa so obnovljiv vir energije, iz CO2 pa proizvajajo kisik. Les in lesna biomasa imata že zaradi gozdnatosti Slovenije potencial postati izredno pomemben obnovljivi vir energije, vendar sta kljub temu obdavčena s polnim, 22-odstotnim davkom na dodano vrednost (DDV). V Nemčiji znaša DDV na les, lesno biomaso in sekance zgolj sedem odstotkov, v Italiji deset odstotkov, po nižji stopnji pa se obračunava tudi v Avstriji. Resda je biomasa za enak energetski učinek še vedno približno pol cenejša od kurilnega olja, toda davčnim prihodkom se slovenske oblasti očitno ne želijo odreči.

Visoko obdavčena goriva

Podobno velja tudi za področje goriv. Poleg DDV in trošarin prispevamo ob nakupu vsakega litra goriva v državno blagajno tudi takso CO2, dodatek za zagotavljanje prihrankov energije, prispevek za zagotavljanje proizvodnje električne energije, medtem ko se v ceni pred davki »skriva« še članarina za obvezne rezerve. Davki predstavljajo 64 odstotkov maloprodajne cene 95-oktanskega neosvinčenega bencina in dobrih 60 odstotkov končne cene dizelskega goriva. Med okoliškimi državami ima višje davke denimo le Italija, zaradi česar ne preseneča številnost italijanskih registrskih tablic v vrstah na slovenskih obmejnih bencinskih servisih. Del razloga za to je, da so cene goriv v Sloveniji navkljub visoki obdavčitvi razmeroma konkurenčne. To seveda pomeni, da mora biti cena goriva brez dajatev ustrezno nižja. Po zadnjih podatkih evropske komisije je cena (brez dajatev) za liter 95-oktanskega bencina v Sloveniji celo najnižja v celotni EU, dizel brez dajatev je medtem cenejši le v Franciji.

Liberalizacija trga tako več kot očitno ne bo prinesla tekme med ponudniki in cenovne tekme, ki bi pomenila pocenitve, temveč prej podražitev goriv. Trenutna marža, ki si jo ob prodaji goriv obračunajo pri Petrolu in drugih ponudnikih, je okoli osem centov na liter goriva. »Če bo država goriva še naprej obremenjevala z visokimi trošarinami in drugimi dajatvami, potem bodo naše cene še vedno višje od cen pri naših sosedih,« so dejali pri Petrolu in pojasnili, da marže ne bodo mogli nižati toliko, kot so nižje cene v nekaterih sosedskih državah.

Tudi ob podražitvah bistvenega upada povpraševanja po gorivih ne pričakujejo. Cenovna elastičnost povpraševanja je namreč nizka, »če se cena poviša za en odstotek, se povpraševanje ne zmanjša za en odstotek, temveč manj«. Še nižja je cenovna elastičnost pri zemeljskem plinu, še bolj pa pri električni energiji, za katero velja, da jo gospodinjstva potrebujejo ne glede na to, koliko stane. Zato ne preseneča, da predstavljajo kar dve tretjini končne cene trošarine, dajatve in omrežnina.