Škotski ekonomist Angus Deaton je letošnji prejemnik nagrade za posebne dosežke v ekonomiji, ki jo podeljuje Švedska kraljeva akademija znanosti. »Da bi lahko oblikovali ekonomsko politiko, ki spodbuja socialo in zmanjšuje revščino, moramo najprej razumeti vzgibe za odločitvami posameznih potrošnikov. Angus Deaton je bolj kot kdor koli okrepil to zavedanje,« so člani komisije razložili njegovo izbiro.
Deaton je s svojimi raziskavami poglobil znanje na področju osnovnih ekonomskih kazalnikov, kot so potrošnja, sociala in revščina. Kljub več desetletij trajajoči obsesiji s težavami najmanj razvitih in najranljivejših predelov sveta pa ga še danes odlikuje redka lastnost – optimizem. V svoji knjigi Veliki pobeg (The great escape) je zapisal: »Po najbolj smiselnih kazalnikih – kako dolgo živimo, kako zdravi in srečni smo, koliko znanja imamo – življenje še nikdar ni bilo boljše. In kar je enako pomembno, še naprej se izboljšuje.«
Kdo je pravzaprav Angus Deaton?
To se je spraševalo kar 75 odstotkov ljudi, ki so si danes vzeli čas za izpolnjevanje ankete na uradni strani Nobelove nagrade Nobelprize.org. Če bi vprašali harvardskega profesorja Amitabha Chandro je »Obi-Wan Kenobi ekonomije«. Ko ni eden od likov Vojne zvezd, je Deaton 69-letni profesor ekonomije na ameriški univerzi Princeton. Škot, ki je odraščal v revščini, zaradi česar so ga bolj kot agregatni podatki vselej zanimali ljudje in posamezni potrošniki.
V svojih raziskavah je z uporabo podatkov o vedenju posameznih gospodinjstev znal poiskati vezi med zaslužkom, vnosom kalorij in stopnjo diskriminacije po spolu. Z analiziranjem odnosa med prihodki gospodinjstev in njihovo potrošnjo je znal pojasniti gibanje investicij. Iz podatkov na mikroravni je napovedoval dejansko gibanje potrošnje. Njegov model »skoraj popoln sistem povpraševanja«, ki ga je skupaj z Johnom Muellbauerjem ustvaril v 80. letih prejšnjega stoletja, igra še danes eno ključnih vlog pri odločanju o ekonomskih reformah, kot so spremembe davkov na potrošnjo (na primer DDV). Njegovo znanje bi še kako prišlo prav Sloveniji in še kakšni državi, ki tava v temi pri pripravi strateških reform.
Od obsesije s trgi in krizo k sociali
Kljub vsemu naštetemu Deaton doslej ni imel statusa zvezde, ne v ekonomskih krogih ne širše. Toda večina ljudi bi prepoznala vsaj eno od njegovih ugotovitev. Leta 2010 je s psihologom Danielom Kanemanom določil mejo letnega prihodka, po kateri se vsakodnevna sreča zaposlenega bistveno ne spreminja več. Ta meja je 75.000 dolarjev. Študija kaže, da se ob višjih prihodkih spremeni zgolj dojemanje uspešnosti življenja posameznika, ne pa tudi njegovo čustveno stanje – pa naj zasluži milijone ali 120.000 dolarjev na leto.
Denar torej ne kupi sreče, ugotavlja Deaton, ki je danes morda spremenil svoje mnenje, saj je ob nagradi za ekonomsko znanost v žep pospravil še osem milijonov švedskih kron (približno 845.000 evrov). Enak znesek so v preteklih letih prejeli vsi ekonomski nagrajenci, a za precej drugačna področja raziskovanja.
Lani je nagrado prejel francoski ekonomist Jean Tirole, ki se je ukvarjal z analizo monopolov in regulacije trgov. Leto pred tem so nagrado osvojili Eugene F. Fama, Lars Peter Hansen in Robert J. Shiller za empirično analizo cen premoženja, leta 2012 pa sta Alvin E. Roth in Lloyd S. Shapley komisijo navdušila s svojim prispevkom na področju zasnove trga ter povezav med podjetji in kapitalom.
Obsesija s trgi, njihovo neučinkovitostjo in razlogi za nastanek svetovne finančno-gospodarske krize je z letošnjo nagrado postala preteklost. Fokus se preusmerja na ljudi, socialo, težave ljudi v tretjem ali razvitem svetu. »Dohodkovna neenakost je prešla točko, ko lahko postanemo bogatejši, in je postala resna grožnja,« je na tiskovni konferenci na Princetonu opozoril Deaton. Sicer večni optimist je resno dodal: »Skrbi me za svet, v katerem pišejo pravila bogati, drugi pa jim morajo slediti.«
