Srebrna kolajna, ki sem jo osvojil v lahkem enojcu na svetovnem prvenstvu, mi ni prinesla olimpijske norme, ker to ni olimpijska disciplina. Če želim veslati na olimpijskih igrah, si moram olimpijsko kvoto priboriti v dvojnem dvojcu. Čeprav je na voljo le še nekaj mest, so možnosti. Dokler je tako, je treba verjeti.
Že imate partnerja v posadki?Delava s klubskim kolegom Markom Bolho. Nekaj kilometrov že imava za seboj. Težko bo, ampak je treba verjeti.
Ko ste na Bledu osvojili drugo mesto na tekmi za svetovni pokal, ste potočili nekaj solz. Kako pa je bilo na svetovnem prvenstvu?Tam sem bil že vajen tega. Kakšna solza je stekla v Izoli na sprejemu. Nekaj čustev je bilo, kar pa je normalno. Se že veselim novih ciljev.
Ste v Izoli že zvezdnik?Eden in edini zvezdnik v Izoli je Vasilij Žbogar. Jaz pa sem na dobri poti, da ga nadomestim z rezultati, ko bo končal kariero. Upam, da ga bo še kdo nasledil, ne le jaz.
Z Vasilijem Žbogarjem sta prijatelja?Že nekaj let trenirava skupaj. To pride prav obema. Imava istega trenerja, Iztoka Butinarja, zato si izmenjujeva informacije.
Tekmujeta v različnih športih, imata pa istega trenerja. Sliši se nenavadno.Ko je Vasilij po olimpijskih igrah v Pekingu presedlal v razred finn, se je lotil sistema jadranja, ki je podoben veslanju. Oni temu pravijo pumpanje. Gre za podobno gibanje, vlečenje vrvi, kot pri veslanju. Tak način treninga so prvi uvedli Angleži.
V Sloveniji pa je to novost?Ja. Vasiliju je žal, ker že prej ni poskušal na tak način trenirati. Ampak pravijo, da nikoli ni prepozno.
Potem lahko vi njemu bolj pomagate kot on vam?Drug drugemu pomagava. On mi pomaga s svojimi izkušnjami in razmišljanji, jaz pa njemu z veslaškim znanjem.
Sta že zamenjala vlogi: da bi šel on v čoln, vi pa na barko?Ne še. Ta izziv naju še čaka. Zdaj ga pustim pri miru, ker se pripravlja na svetovno prvenstvo na Novi Zelandiji. Sicer pa ga včasih zbadam, kdaj bova poskusila.
Žbogar je precej trpel, ker se je moral zrediti, vi pa ste imeli nasprotne težave, kajne?Še vedno trpi. Če bi moral hujšati, bi mu bilo lažje. Res je, da imam nekaj težav v dvojnem dvojcu, kjer je dovoljena teža manjša, a sva s partnerjem dogovorjena o tem, koliko kilogramov mora imeti vsak od naju. Na tekmi je vse urejeno. Eni imajo takšne težave, drugi drugačne. Tisti, ki smo sladkosnedni, včasih grešimo.
Trener je po finalu svetovnega prvenstva rekel, da je bil po prvih petsto metrih jezen, ker da ste spali. To je tudi sicer značilnost vaših voženj?Ponavadi tekmo začnem počasneje. Takrat je šlo bolj za to, da je organizator slabo posnel tekmo, zato se je zdelo, da sem počasen. Vmesni rezultati so bili solidni, čeprav ne čisto takšni, kot smo načrtovali, na koncu pa sem osvojil kolajno.
Nekoč ste dejali, da je v vas poleg staršev verjel le trener Iztok Butinar. Ste imeli na začetku občutek, da nihče ne verjame v vas?Seveda, saj nisem bil neki velik potencial. Še vedno nisem. A sem delal in delal, sčasoma pa sem dozorel, se dokazoval tekmo za tekmo. Tistih, ki delajo z menoj, letošnji rezultati niso presenetili. Lahko rečem, da sem 90 odstotkov uspeha dosegel po zaslugi dela.
Začeli ste na začetku srednje šole?Ja. Ko sta Luka Špik in Iztok Čop leta 2000 osvojila zlato olimpijsko kolajno. Prej sem bil nogometaš. Morda bi lahko rekel, da me je navdahnil ta olimpijski naslov. Sicer sem imel pri 15 letih težave z odvečnimi kilogrami. Nisem se več videl v nogometu, na izbiro sem imel veslanje in jadranje, brat pa me je potegnil v veslanje.
Je bilo za vašo samozavest v tistih časih pomembnejše veslanje ali vključenost v program projektnega učenja mladih (PUM)?Oboje je potekalo sočasno. V projektno učenje mladih sem se vključil, ker sem imel težave v najstniških letih v šoli. To, trener in klub so me postavili na pravo pot. Jaz pa sem to sprejel. Oklenil sem se vesel. Veslal sem kilometer za kilometrom, naredil izpit za izpitom. Tako sem prišel do diplome iz ekonomije, do trenerskega izpita v veslanju. Medtem ko sem treniral, so se mi odpirala vrata na več področjih.
Zakaj ste to sploh začeli?V osnovni šoli sem ponavljal tri razrede, prav tako prvi letnik srednje šole. To je bilo zame mučno. Spraševal sem se, zakaj moram hoditi v šolo. Šolanje me ni zanimalo, počutil sem se prisiljenega v to. Potem se je začel ta projekt, mislim, da sem bil del prve generacije.
Kako ste se počutili v osnovni šoli?Bil sem zaprt vase, samosvoj. Nič me ni zanimalo. Ko sem se vključil v projektno učenje mladih, sem se začel družiti z ljudmi. Primanjkovalo mi je ravno druženja. Začel sem komunicirati z ljudmi, sprejel smernice, se vrnil v šolo. Najprej sem končal triletno srednjo šolo, nato maturo in na koncu sem diplomiral.
Kakšno je sporočilo te zgodbe?Da naj mladi verjamejo vase. Da so okoli njih ljudje, ki jim želijo dobro. Naj vsako informacijo sprejmejo resno. Jaz sem neizmerno hvaležen projektnemu učenju mladih, klubu, staršem, kolegom veslačem, konkurentom v športu. Saj ni nujno, da se morajo vsi ukvarjati z vrhunskim športom. Se pa v športu lahko najdejo ali pa v kakšni drugi aktivnosti. Ni dobro, če so vseskozi sami, kajti ko si sam, si najbolj ranljiv. Sploh zdaj, ko mlade generacije veliko časa preživijo na facebooku. Študij in šport sta najboljši zadevi.
Ste pogrešali več individualnega pristopa v šoli?Morda. Vsak ima določene probleme pri študiju. Ampak vemo, kašna je situacija v državi. Takrat je bilo malo laže kot zdaj, kajti ni bilo toliko težav z zaposlovanjem v šolstvu. Jaz sem imel takrat okoli sebe ljudi, ki so skrbeli le zame. V osnovni šoli so mi priskočili na pomoč. Po pouku sem imel dodatno izobraževanje. Če ne bi bilo tega, ne vem, kako bi bilo.
Zdaj vam volje ne manjka?Ne. Za veslanje sem v najboljših letih. Nimam težav z zgodnjim vstajanjem, da grem na trening. To delam z veseljem. Enkrat bom moral končati kariero. Ampak bom ostal v športu. Vedno bom dihal za Izolo in vsakomur priskočil na pomoč.
Tudi zunaj športa vam volje ne manjka...Vedno iščeš nove izzive. Morda bi lahko še kaj študiral. Trenutno pa je moj največji cilj uvrstitev na olimpijske igre. To bi mi več pomenilo kot vsi dosedanji rezultati. Končal sem višjo strokovno šolo s smeri ekonomije, diplomiral sem z oceno deset. Naslov diplomske naloge je bil Organizacija in trženje izolske regate.
To je nekaj, s čimer se boste lahko ukvarjali po športni karieri.Verjetno bom ostal v veslanju. Sicer imamo družinsko podjetje, smo ribiška družina. Ribištvo je naš dohodek. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.
Menda je vaš vzornik Luka Špik. Le zaradi športnih dosežkov ali še zaradi česa drugega?Seveda zaradi športnih dosežkov, ampak tudi zato, ker je sproščen. Vedno je pripravljen na pogovor. Obema, tudi Iztoku Čopu, damo lahko le kapo dol. Z Luko sva si včasih na pripravah delila sobo. Upam, da bom tudi jaz kdaj komu vzor.
Verjetno ste že, saj med veslači trenutno žanjete največje uspehe.Očitno res. Še posebno letos. Veslanje je po slovesu Iztoka Čopa zgubilo medijsko pozornost, prišlo je do menjave generacij. Če bodo mladi še naprej delali, bodo prišli tudi rezultati. Morda ne takšni, kot sta jih dosegala Čop in Špik.
Veste, kaj se dogaja z Luko Špikom?Po zadnjih informacijah naj bi se prihodnji mesec vrnil iz Anglije. Verjamem, da se bo vrnil na stara pota ter s svojo kakovostjo pomagal meni in celotnemu slovenskemu veslanju.
Z njim pa ne morete veslati, kajti spada v težjo kategorijo...Na tekmah v enojcu vseeno tekmujeva drug proti drugemu, kajti v Sloveniji imamo malo klubov, zato združujemo tekme lahkih in težjih veslačev.
Je lahki veslač lahko tako hiter kot težki? Bi lahko premagali Špika?Po telesni strukturi smo različni, razlika v teži je okoli 20 kilogramov. Nekaj se da nadoknaditi s tehniko. Tako, da bi jaz pridobil 20 kilogramov, pa ne bi šlo, saj ne vem, kako bi se odzvalo telo. Za zdaj tega ne načrtujem.
Špika potem še niste premagali?Ne. Lani sem dvakrat, trikrat zaostal okoli tri, štiri sekunde. Bomo videli, kako bo, ko se bo vrnil. Prav gotovo bo to zame izziv.
Državne službe še nimate?Po zadnjih informacijah, ki sem jih dobil septembra na državnem prvenstvu, jo bom dobil januarja ali marca. Kriterij je svetovni razred, ki sem ga s kolajno na svetovnem prvenstvu dosegel. Želim si to oporo, da bom lahko še bolj v miru treniral.
Za konec pa še o za vas malo manj prijetni temi. Menda navijate za nogometaše Milana.(Smeh.) Res je. Sem velik navijač nogometašev Milana. V živo si njihove tekme še nisem ogledal, a si tega želim. V zadnjih letih so bolj slabi, zato trpim pred televizorjem. A s svojim klubom moraš biti v dobrem in slabem.
