Vsekakor se določen del procesa dogaja na način, ki mi ni doumljiv. Vizija se mi zgodi ob najbolj nenavadnih trenutkih, ko recimo šele raziskujem neko tematiko, zvočno gradivo ali samo razmišljam. V naslednji fazi si izoblikujem zgodbo, s katero pa je veliko obrtniškega dela; poiskati je treba prava izrazna sredstva in jih v okviru danih pogojev spraviti v neko formo, strukturo. To je dejansko težaško delo.
Ali je elektroakustična glasba znotraj sodobne umetniške glasbe deficitarna?V splošnem ni deficitarna, kar nekaj inštitucij po svetu se ukvarja s tem, morda le v finančnem smislu ni cenjena na pravi način. Če bom napisala čisto elektroakustično skladbo, jo bom zelo težko prodala. Ta hip se posvečam kombiniranju elektronike in živih inštrumentov, za kakovostno skladbo potrebujem vsaj nekaj mesecev dela. Na festivalih so večinoma v ospredju inštrumentalna dela in izvajalci, medtem ko se elektroakustična glasba znajde v nekih vzporednih, spremljevalnih programih. Na glasbenoumetniškem prizorišču si je zelo težko služiti kruh, po navadi se je treba dodatno zaposliti ali sprejemati neke druge kompromise.
Recimo vstopiti v druge prostore, kontekste? Že pred leti ste sodelovali v ciklu Con-fine Aperto, izvajali so vas v CUK Kino Šiška, lani sta z Lukom Juhartom obiskala celo Sajeto.Decentralizacija je smiselna, sploh ker se okrog inštitucij vzpostavljajo protokoli, ki lahko že sami po sebi sugerirajo pogoje dela. Projekt lahko zelo hitro postane hermetičen, medtem ko sodobna umetnost vedno znova zahteva predihavanje. Za to, da se izogneš utesnjenosti, je vsekakor dober način, da se vzpostavljajo nova prizorišča, nova umetniška sodelovanja, kar ustreza moji želji po svobodi, svobodnih kontekstih.
Kako z zahtevno glasbo danes sploh nagovoriti poslušalca?Danes je nemogoče nagovarjati velike množice ljudi. Velika množica je v smislu psiholoških fenomenov že sama po sebi nevarnost, v njej človek ni najboljši človek. Potenciali v ljudeh se vedno razkrivajo v manjših strukturah in ožjem dialogu, tudi zato mi je zelo blizu komorni koncept. Rada delam v tišini, zelo neposredno, glasbi ni treba biti pompozna, bučna, enako je z ambientom. V takšni atmosferi je komunikacija med umetniki in poslušalci, gledalci bolj kakovostna. Danes je nemogoče tekmovati z vsem, kar je naperjenega proti umetnosti; meni se ne ljubi tekmovati ne zagovarjati umetnosti. Nekdo, ki bo v stiku z njo, bo to pač potreboval in poiskal. Tudi sodobna glasba lahko zapade v industrijo, kjer je treba sklepati veliko kompromisov.
Ste relativno pogosto izvajani, tudi v inštitucijah.Do prvih izvedb še pride, potem pa je ponovitev zelo malo ali jih sploh ni več. Pri nas ni veliko potencialnih poslušalcev te glasbe in tudi ni prostora, ki bi bil dejansko posvečen tovrstni glasbi. Tako se vse zoži na festivale ali cikle, ki so edino gonilo njenega izvajanja. V inštitucijah gre potem vedno za programske kompromise in tehtanja, koliko sodobne glasbe bodo poslušalci abonmajskega spektra še prenesli, ali bo na voljo vse, da bodo izpolnili moje izvedbene zahteve, koliko vaj bo na voljo – kot bi se ta glasba »vrinjala« v njihov siceršnji program. Tu je še diktat kulturne politike, ki jo bolj zanima programska količina kot kakovost, zato zmanjka prostora za polno podporo delom nestandardnih form.
Kako teče sedanje sodelovanje z Orkestrom Slovenske filharmonije?Zame je to pravzaprav prvo sodelovanje na abonmajskem koncertu, ni pa to moje prvo sodelovanje s festivalom Slowind, ki je fantastičen producent sodobne glasbe doma in po svetu, občudujem njihovo kontinuiteto in entuziazem. A v tem primeru sodelujem neposredno s Filharmonijo. Zelo sem ponosna, ker bo mojo skladbo dirigiral zame eden najboljših evropskih skladateljev Beat Furrer, ki je specialist za novo glasbo. Z njim že nekaj časa sodelujem, zaupam mu, zato se počutim varno; vem, da bo naredil vse, da bodo skladbo odigrali čim bliže moji skladateljski ideji. Veliko se pogovarjam tudi s solistom akordeonistom Lukom Juhartom, njegov part je zelo težak in kompleksen.
