Raziskovalci skušajo že vrsto let odgovoriti na vprašanje, zakaj se predstavniki najbolj srečnih narodov na svetu (glede na subjektivne ocene anketiranih), na primer finskega, tako pogosto odločajo za smrt. Finska se po raziskavah, ki merijo subjektivno zaznavanje zadovoljstva z življenjem, redno uvršča med deseterico najsrečnejših držav na svetu, a hkrati sodi tudi med države z najvišjo stopnjo samomorilnosti. In ne gre zgolj za Finsko. Raziskovalci so ta svojevrstni in težko razložljivi paradoks potrdili ločeno za zvezne države v ZDA, vzhodnoevropske države in najbolj razvite države na svetu.
Doslej so raziskovalci paradoks pojasnjevali, na primer, z mračnimi zimami na severu Evrope in s kulturnimi razlikami v dojemanju samomora. A odgovor bi se utegnil skrivati povsem drugje – v primerjavah znotraj držav. Raziskovalci univerze Warwick, Hamilton Collegea in centralne banke v San Franciscu v raziskavi, opravljeni na podlagi podatkov za ZDA, ugotavljajo, da bi paradoks utegnile pojasniti relativne razlike – ljudem je najtežje biti nesrečen v najsrečnejših okoljih. Obkroženi z zelo srečnimi ljudmi so nesrečni ljudje prepričani, da je življenje do njih še posebej nepravično. Ker se na vrh lestvic srečnih držav običajno uvrščajo bogatejše države in še posebej tiste z dobro urejeno socialno varnostjo, nekateri ključni zunanji vzroki za nesrečo tako niso več pomembni, nesrečni posamezniki pa se zato lahko počutijo še bolj odgovorne za svojo nesrečo.
Med srečnimi je težje biti nesrečen
Da so razlike znotraj držav zelo pomembne, ugotavlja tudi Vita Poštuvan iz Slovenskega centra za raziskovanje samomora: »Namreč, če smo vsi malo bolj depresivni, je to včasih lažje prenašati, kot če sem depresiven samo jaz, vsi drugi pa so zelo srečni. Podobno je včasih lažje prenesti na primer večje katastrofe, ki se zgodijo celotnim krajem, pokrajinam, v primerjavi z neko posameznikovo tragedijo. V takšnih situacijah lahko ljudje prej občutijo, da niso povezani z ostalimi, da so »drugačni«, da so samo oni nesrečni – vse to pa so lahko dodatni dejavniki tveganja samomora.«
A to ni edini možni odgovor. Prav mogoče je, da se razlogi za paradoks skrivajo v merjenju sreče. Če je podatek o samomorih gol statistični podatek, so podatki o sreči plod subjektivnih ocen posameznikov. Te so odvisne tudi od tega, na kakšen način anketarji zastavijo vprašanja. Klasično vprašanje o zadovoljstvu z življenjem od anketirancev običajno zahteva, da svojo trenutno srečo oziroma zadovoljstvo z življenjem ocenijo na lestvici od ena do deset. Tovrstne ankete na vrh najsrečnejših držav uvrščajo nam znane favorite – Švico, Dansko, Finsko, Izrael, Norveško, Avstralijo, Kanado…
Povsem drugačne rezultate pa dajejo ankete, v katerih ljudi sprašujejo, kako življenje živijo, in ne, kako ga vidijo. V eni tovrstnih anket, Gallupovi, anketirance sprašujejo o pozitivnih in negativnih doživetjih – o spočitosti, smehu, zabavanju, občutku spoštovanosti, zanimivem delu, stresu, žalosti, fizičnih bolečinah, zaskrbljenosti in jezi. Po pozitivnih doživetjih se na vrh uvršča povsem druga skupina držav – latinskoameriške. Ali torej paradoks srečnih samomorilskih držav sploh ne obstaja?
Na samomor vpliva ogromno dejavnikov
Poštuvanova opozarja, da povezave niso povsem enoznačne: »Čeprav so glede na svet v tem vrhu (glede sreče, op. p.) pogosto evropske države, to niso popolnoma iste države, ki so v vrhu pri samomorilnem vedenju. Znotraj Evrope je namreč veliko razlik. Samomorilnega vedenja je več v baltskih državah in vzhodni Evropi. Vsekakor pa je povezava najbolj srečnih držav s stopnjo samomorilnosti zanimiva tema.«
Do zanimivih ugotovitev sta prišla tudi Anne Case in Angus Deaton z univerze v Princetonu, ki sta v precep vzela razvite države in vzhodno Evropo. Tudi po njunih ugotovitvah so bolj srečne države bolj nagnjenje k samomoru, a korelacijo sta potrdila le, če sta ločeno obravnavala vzhodno Evropo in razvite države. Ker zadovoljivih odgovorov za povezanost sreče in samomorilnosti nista našla, zaključujeta, da je prav mogoče, da sploh nista povezani. »Ko ljudje ocenjujejo zadovoljstvo z življenjem, verjetno ocenjujejo dolgoročne priložnosti ali pa dosežke, ki se najpogosteje merijo – izobrazbo, raven dohodka, zakonske razmere, zdravje. Na drugi strani pa je lahko samomor impulziven odziv na kratkoročne dejavnike,« pravita in dodajata, da je morda razlog za še vedno nepojasnjeno povezavo med srečo in samomorilnostjo dejstvo, da je samomor izjemno težko pojasniti. Morda se paradoks dejansko skriva v metodologiji merjenja subjektivne sreče.
