Če v bolnišnici dela dovolj visoko usposobljenih medicinskih sester, umre manj pacientov. Številne študije potrjujejo, kako pomembno je, da bolnike dovolj pozorno spremljajo. Ko je na nekem oddelku medicinskih sester premalo, paciente vidijo redkeje. Zaradi tega pride do težav, ki bi jih lahko preprečili. Pri zaposlovanju pa je treba upoštevati tudi, da se kritična presoja medicinskih sester z višjo izobrazbo izboljša. Ko pridejo v bolnišnično sobo, hitreje opazijo, da nekaj ni v redu. Tako lahko ukrepajo, še preden bi prišlo do resne krize. Drugi zaposleni v zdravstveni negi so prav tako pomembni, a nimajo enakega znanja. Tudi od družinskega zdravnika ne pričakujemo, da bo opravljal delo kardiologa.
Zdravniki so do dvigovanja izobrazbene ravni medicinskih sester pogosto skeptični. V Sloveniji včasih pripomnijo, da manjka zlasti srednjih medicinskih sester in da so te po krivici odrinjene.Medicinske sestre so tu zaradi pacientov, ne zdravnikov. Ti včasih menijo, da so zaposleni v zdravstveni negi v bolnišnicah zaradi izpolnjevanja njihovih navodil. Manjka pa razumevanje, kako pomembno je, da je nega pacienta dobro premišljena. Zdravnik opravi operacijo, za paciente pa v nadaljevanju skrbijo medicinske sestre. Tisti, ki potrebujejo le zdravnika, pridejo v bolnišnico in odidejo še isti dan. Pacienti, ki v bolnišnici ostanejo, pa potrebujejo tudi nego. Zdravniki in medicinske sestre se morajo zavedati, kaj vsaka poklicna skupina prispeva. Zlasti v Severni Ameriki zdravniki vse pogosteje zahtevajo, da imajo ob sebi dobro usposobljene medicinske sestre.
V Sloveniji je denar za zdravstvo zelo omejen, zato bodo zahteve zaposlenih po dodatnih zaposlitvah, boljših delovnih razmerah in dostojnejšem plačilu trd oreh. Kaj ste svetovali Milojki Kolar Celarc?Povedala sem ji, da pravi kader na pravem mestu prinaša največji učinek glede na denar, ki je na voljo. Drago pa je, če delo ni opravljeno, kot je treba. Morda ne potrebujete v vseh delih zdravstva velikega števila dodatnih zaposlitev, potrebujete pa drugačno usposobljenost in razporeditev zaposlenih. Srednje medicinske sestre je treba spodbujati, da se dodatno izobrazijo. Ni nujno, da gredo na univerzo za nekaj let, morda bi zadoščal nekakšen premostitveni program zanje. V to se splača vlagati. Morda pa je treba za boljše rezultate tudi delo organizirati drugače.
Poudarjate, da morajo medicinske sestre sodelovati pri ključnih odločitvah v zdravstvu. Zakaj je njihov pogled drugačen od razmisleka zdravnika, ekonomista ali direktorja bolnišnice?Pogosto naletim na prepričanje, da medicinske sestre niso dovolj inteligentne in izobražene, da bi odločale. Menim, da realnost v zdravstvu mnoge med njimi razumejo bolje od marsikoga, ki dobi besedo. Veliko namreč vedo o upravljanju sistemov, saj na tem temelji njihovo vsakdanje delo. Vlade ravnajo napačno in zato izgubljajo denar, če jih ne povprašajo po njihovem pogledu. Če želimo sestaviti boljši otroški voziček, bomo o tem, kaj pogrešajo, povprašali mlade starše, ne pa 90-letnikov. Enako je z zdravstvom.
Mnogi zaposleni v slovenskem zdravstvu opažajo naraščajoče nezaupanje bolnikov, ki so ga sprožile zadnje afere. Njihova skupna točka je bila pomanjkljiva skrb za varnost pacientov in skrivanje slabih rezultatov. Kako sredi pregretega iskanja krivcev doseči, da bodo zaposleni bolj odkriti?To je zlasti naloga vlad, ki odločajo o načinu obravnave napak in pripravljajo zakonodajo. Včasih se res zgodi, da je problem v posamezniku. Pred leti smo v Kanadi imeli kirurga, ki je delal zelo slabo, otroci, ki jih je operiral, so zaradi tega po nepotrebnem umirali. Medicinske sestre so to opazile in opozarjale na to, kaj se dogaja, a jih dolgo ni nihče poslušal. Kirurga so ustavili šele v enem letu po prvih opozorilih. Nauk te zgodbe je, da je treba spodbujati poročanje o neželenih dogodkih, zaposleni pa zaradi opozarjanja ne smejo biti kaznovani.
Upoštevati pa moramo, da so hudi odkloni pri posameznikih redki. Precej pogosteje gre za globlje sistemske težave. Če je zaposlenih na nekem oddelku premalo in zato tekajo naokoli kot kure brez glave, bodo verjetneje prepozno opazili iztaknjeno infuzijo pri pacientu. Včasih je težava tudi v opremi in materialih za zdravljenje. Ko sem delala kot glavna sestra v eni od kanadskih bolnišnic, smo imeli zelo hudo izkušnjo na intenzivni terapiji. Ena od medicinskih sester je zamenjala cevki. Ena bi morala v veno, druga v arterijo, a sta bili videti skoraj enako. Bolnik je umrl, medicinska sestra pa je bila zaradi psiholoških posledic na bolniški skoraj vse naslednje leto. Neželene dogodke je treba raziskati brez obtoževanja, saj je le tako mogoče doseči odkritost, ugotoviti vzroke za dogajanje in odpraviti sistemske napake. Ni zločin nenamerna napaka, ampak to, da se iz nje ničesar ne naučimo.
V domači Kanadi ste ostro nasprotovali predlogom, da bi zaostrili zakonodajo in uvedli kaznovanje napak pri zdravljenju. V Sloveniji lahko medicinske sestre in zdravnike zaradi ene same slabe odločitve doleti celo zaporna kazen. Kakšne so posledice tako stroge zakonodaje?To enostavno pomeni, da ljudje ne bodo poročali, ko gre kaj narobe. Seveda je jasno, da so lahko kaznovani zaposleni, ki zavestno ogrožajo bolnike. Če posameznik v službo na primer prihaja pod vplivom drog in v takem stanju naredi napako, si zasluži, da se znajde pred sodiščem. A če zaposleni čutijo, da ne morejo biti odkriti o nenamernih napakah, bo to škodilo bolnikom, saj se ne bo nič spremenilo. Kazni so smiselne kvečjemu v nasprotni smeri. Če se nekega problema zavedaš in ne storiš nič, s tem kršiš etična določila svoje stroke. V Kanadi sistem prijavljanja odklonov deluje tako, da v vsaki bolnišnici deluje posebno telo, ki raziskuje vzroke zanje. Na koncu pripravi poročilo s konkretnimi predlogi, kako problem rešiti in preprečiti ponavljanje napak v prihodnje. Dokumentacijo pošljejo v osrednjo vladno pisarno za to področje. Če se izkaže, da se podobne težave dogajajo v različnih bolnišnicah, imajo verjetno skupno ozadje.
Bolniki, ki potrebujejo pomoč različnih strok in prehajajo iz enega dela zdravstva v drugega, imajo pogosto občutek, da vsak gleda samo na svoj del zdravljenja. Kako bi lahko skrb za bolnika bolje povezali?S slovensko ministrico za zdravje sva govorili o kroničnih bolnikih, ki imajo hkrati več zdravstvenih težav. Posameznik ima na primer diabetes, srčno bolezen, težave z vidom in težave v duševnem zdravju. Zdravniki te težave seveda rešujejo, a pri tako kompleksnih stanjih bi moral nekdo koordinirati tudi bolnikovo zdravljenje oziroma pot skozi zdravstvo. To nalogo bi lahko odlično opravile ravno medicinske sestre.
Pri bolnikih s kompleksnimi težavami gre pogosto za starejše. Skrbi me, da bo večina Evrope imela resne težave, če države v kratkem ne bodo sprejele ukrepov, ki lajšajo staranje v domačem okolju. Če to ne bo urejeno, bo ogromno ljudi potrebovalo oskrbo v domovih za starejše, ti pa bodo bolnike vse pogosteje pošiljali v bolnišnice. Običajen pristop, ko se ukvarjamo s posamezno boleznijo ali poškodbo, v teh primerih ne zaleže. Pri starejšem človeku, ki si zlomi nogo, ne zadostuje, da dobi mavčno oblogo. Potreboval bo nekoga, ki bo doma skrbel zanj. Danes mnogi nimajo svojcev, ki bi bili lahko ob njih vsak trenutek. V mestih nekateri nimajo prav nikogar, ki bi ga lahko poklicali po telefonu in mu naročili mleko iz trgovine. V Franciji je zato, ker zdravstveni sistem na te spremembe v družbi ni odgovoril, pred časom ob vročinskem valu po nepotrebnem umrlo ogromno starejših ljudi, ki so živeli sami.
