Pariz, leto 1919. V Versajski palači se zberejo delegacije 27 držav, da bi z mirovnimi pogodbami zapečatile konec prve svetovne vojne, določile pogoje poraženim državam in začrtale meje. V delegaciji Srbov, Hrvatov in Slovencev je bil tudi Mihajlo Pupin, sloviti srbsko-ameriški znanstvenik in izumitelj. In Pupinu gre po ocenah zgodovinarjev velika, morda največja zasluga, da so Bled, Bohinj, Jesenice, Kranjsko Goro in velik del Julijcev s Triglavom v Parizu prisodili Sloveniji oziroma Kraljevini SHS in ne Italiji. Zaradi tega so ga leta 1921 razglasili za častnega občana Bleda, včeraj pa se je v mestu po številnih letih uresničila pobuda o postavitvi spomenika Pupinu.
Odkritje na rojstni dan
»Devetega oktobra, na dan, ko se je pred 157 leti rodil, Republika Srbija s ponosom in spoštovanjem poklanja spomenik Mihajla Pupina Bledu in vsem državljanom Slovenije. Tako bomo ovekovečili še eno našo lepo skupno zgodovinsko zgodbo, saj od danes naprej v Srbiji in v Sloveniji, v Idvoru in na Bledu, stojita enaki, v bronu odliti podobi Mihajla Pupina, človeka, ki je simbol prijateljstva med nami,« je dejal srbski predsednik Tomislav Nikolić, ki je odkril spomenik skupaj s slovenskim predsednikom Borutom Pahorjem in s tem končal dvodnevni uradni obisk.
Ključna poznanstva, ki so rešila Gorenjsko
Pupin se na prvi pogled morda ne zdi logična izbira za udeleženca mirovne konference. V resnici pa je bil za Kraljevino SHS in tudi Slovenijo morda idealna. Iz več razlogov: poznal je specifike Slovencev, bil je odličen diplomat, predvsem pa je imel v ZDA zaradi svojega ugleda široka poznanstva, ki so segala do najvišjega položaja. »Pupin je Slovence in Slovenijo poznal, ker je imel slovenskega učitelja, ki mu je pomagal v zgodnjih letih. Zaradi tega je prepoznaval slovenske specifičnosti, kar je bilo zelo pomembno, saj Slovenci takrat sploh prvič pridejo na obzorje velikih sil,« pravi zgodovinar dr. Božo Repe. In dodaja, da so na takšnih konferencah, kot je bila pariška, izredno pomembna tudi osebna poznanstva. Pupinov nekdanji univerzitetni sošolec pa je bil tedanji ameriški predsednik Woodrow Wilson.
ZDA so ob Veliki Britaniji, Franciji in Italiji igrale ključno vlogo na pariški mirovni konferenci. In tako je Pupin Wilsonu poslal osebni memorandum, v katerem je opisal etnične značilnosti Slovenije, pa tudi drugih območij, od Dalmacije in Istre do Baranje in Banata. In njegovo posredovanje je očitno ključno pripomoglo k oblikovanju takšnih ameriških stališč, da so ustavili apetite Italije in mejo začrtali tako, da je Gorenjska ostala v Sloveniji. »Nimamo neposrednih zgodovinskih dokumentov, ki bi potrjevali njegovo vlogo, imamo pa njegova pričevanja in glede na kontekst je vloga realno opisana. Bolje bi bilo, če bi imeli kakšne prepise pogovorov. Bi bilo bolj verodostojno. A mislim, da v interpretacijah ni kaj dosti pretiraval,« pravi Repe. Pupin je tako v svoji avtobiografski knjigi Od pastirja do izumitelja med drugim zapisal: »Takoj, ko sem prispel na mirovno konferenco v Parizu, sem začutil, da mi je večje število jugoslovanskih delegatov v Parizu nenaklonjenih. Bili so Pašićevi nasprotniki, ta pa me je poklical v Pariz. Če ne bi bilo tam Rybářa in drugih slovenskih delegatov, niti Slovenci ne bi nikoli izvedeli, da sem jim jaz v zadnjem trenutku rešil Bled in blejski trikotnik s Triglavom in jaz danes ne bi bil častni prebivalec Bleda.«
Dobitnik Pulitzerjeve nagrade za književnost
Pupin je v svetu sicer znan predvsem kot izumitelj. Podpisan je pod 34 patentov, najbolj znan je tisti, ki je znatno podaljšal razdalje telefonskih komunikacij z zmanjšanjem izgube jakosti toka. Bil pa je raznovrstnež, med drugim prejemnik Pulitzerjeve nagrade za književnost. Rojen je bil leta 1858 v Idvoru v Srbiji, izobraževal se je v ZDA, z bistrim umom pa se je tako uveljavil, da je bil med soustanovitelji predhodnice ameriške vesoljske agencije Nasa, častni doktor na sedemnajstih univerzah in predavatelj na ameriški univerzi Columbia. Spomenik na Bledu stoji na krožišču v Mali Zaki.
