Potem pa je odšel v Pariz, se vpisal na filmsko šolo Eicar, na kateri je po končanem študiju še sam tri leta poučeval. Tam je v produkciji z minimalnimi sredstvi posnel svoj prvi igrani celovečerec paris.love (2006), po vrnitvi v Slovenijo pa so ga, kot pravi, najbolj zanimali raperji, ker so ga kot tisti, ki znajo duhovito komentirati tako družbene kot svoje lastne probleme, malo spominjali na Pariz, kjer ljudje radi debatirajo in polemizirajo. Z raperji je posnel dokumentarec V letu hip hopa (2010), ki je bil prikazan na nekaj festivalih (tudi v Torontu) in kar uspešen v slovenski distribuciji.
Utrip ljubezni je nastal v produkciji TVS, pa vseeno prihaja v kino. Kako to?Ker je to eden izmed prvih filmov z razpisa, ki ga je TVS dolžna izvajati po zakonu o Slovenskem filmskem centru. Scenarij za ta film sem napisal kmalu po dokumentarcu in ga prijavil na SFC, kjer je dobil podporo za razvoj projekta, naslednje leto pa ni bil potrjen za realizacijo. Potem sem že skoraj obupal nad tem projektom, toda producent Frank Celarc je bil zanj zelo zagret, spodbujal me je, naj še delam pri scenariju, no, nazadnje nam je uspelo na televizijskem razpisu.
Vaš film malo goljufa: tam, kjer kaže glasbeno akademijo, je v resnici stavba Arhiva Republike Slovenije, v katerem je tudi filmski arhiv.To so pač običajne in nujne filmske »goljufije«, ki so potrebne, da stvari ustrezajo filmski resničnosti. Poslopje arhiva in nekateri njegovi interjerji so se nam pač zdeli primernejši za glasbeno akademijo kot pa stavba, v kateri je dejanska glasbena akademija. Direktor filmskega arhiva pri Arhivu Republike Slovenije nas je peljal tudi v klet, kjer smo potem posneli prizor, kjer sta naša junaka, raper Bruno in violinistka Nina, čez noč zaprta.
Tudi tista lokacija, kjer vadi Brunov bend, je videti realna.Ta je pa še kako realna. To je lokacija nekje v industrijskem kompleksu v Mostah, kjer vadi vrsta bendov, Siddharta, Saussages, Elvis Jackson idr. Nočem povedati, kje natančno je, da je ne bi začeli turistično oblegati.
S teh dveh lokacij sta tudi oba protagonista, raper Bruno in violinistka Nina, ki se verjetno ne bi nikoli srečala, če študentka violine ne bi »fušala« na raperski sceni.Res je. Tako je tudi zato, ker niti najmanj nisem hotel delati kakšne različice Romea in Julije. Bruno in Nina sta iz različnih socialnih oziroma »premoženjskih« okolij, toda to ni ovira. Za ljubezenski zaplet se mi je zdelo pomembno, da Nina ne pritegne Burna le kot čedno dekle, marveč kot dekle, ki se sicer pojavlja na raperski sceni, vendar ni del nje, prihaja od drugod in je tudi drugačna.
In tako mladinska romantična komedija lahko da »lekcijo«, da se je za ljubezen treba potruditi.Če jo da romantična komedija, v redu, sam pa nisem hotel dajati nobene »lekcije«. Tako pač gledam na ljubezen, navsezadnje sem se tudi sam moral za ljubezen vselej potruditi. In rad imam like, ki za ljubezen zastavijo tudi kakšno »romantično norost«. Neki moj prijatelj je v Sarajevu hodil po robu Principovega mostu, da bi očaral dekle, v katero je bil zaljubljen. Prave ljubezni ni brez takšnih »norosti«. Predvsem pa sem hotel pokazati ljubezensko razmerje tudi kot transformacijo. Bruno je sprva malo mačističen, a se mora tega hitro znebiti, če hoče pri Nini kaj doseči. Mlade kritičarke s FilmFlowa so bile navdušene nad feministično noto filma, ki jo predstavlja ženski lik tako s svojo svobodomiselnostjo kot z načelnostjo. Vsekakor pa njun odnos postaja odnos enakopravnih partnerjev.
Raper Bruno se preživlja kot maser. To ste pač pobrali pri Klemnu Klemnu.Ko sem snemal dokumentarec V letu hop hopa, sem spoznal člana Steklih psov, raperskega benda iz Murske Sobote, ki je prav tako maser. Ampak res je, v našem primeru je bil »vir« Klemen Klemen, ki nam je tudi posodil masažno knjigo. Obenem pa ima njegova masažna dejavnost narativno vlogo, prav zaradi nje tudi pride do druge točke zapleta, kot se reče v scenaristiki. Bruno masira gospo, o kateri ne ve, da je… No, saj veste.
Film je prav posrečena fuzija glasbene in romantične komedije, pri čemer je rap s svojim načinom petja »pogovornih« besedil omogočal gladek ali bolje gibljiv prehod med pevskimi in »nepevskimi« deli.Nedvomno, dodal pa bi, da ima rap v filmu tudi narativno vlogo, vpet je v pripoved in dramske situacije, se pravi, da ni samo dodatek, ki prispeva k atmosferi ali predstavlja popestritev. V nekem prizoru, kjer Bruno s petjem odpravi tri nasilneže, pa ima tudi »pedagoško« vlogo. Moj profesor iz Pariza Nenad Dizdarević mi je predlagal, da naj bi Bruno pred finalnim prizorom napisal grafit »Ne nasilje, ljubezen je prava pot«. Ampak saj film to tako in tako pokaže.
