»Bi najprej želeli demonstracijo? Vprašam zato, ker jo marsikdo zavrne, morda se mu komu zdi izpod časti, a se potem izkaže, da tako imenovanega sistema launch control, ki pomaga pri speljevanju, še ni uporabljal in ga tudi ne zna...« me ob boku Porschejeve zverine, katere pojava in napis »911 turbo S« na zadku že sama po sebi zbujata strahospoštovanje, pozdravi inštruktor varne vožnje pri centru AMZS na Vranskem Vojko Safran. Brez oklevanja privolim, čez nekaj trenutkov, takoj zatem, ko nam omenjeni inštruktor mirno razloži, da je vse skupaj precej enostavno, saj je treba le z levo nogo stisniti zavoro, z desno plin do konca in nato zavoro spustiti, pa mi je že žal, da tisto jutro nisem preskočil zajtrka...

Tako nekako je bilo videti moje prvo srečanje s 560-konjsko Porschejevo zverjo. V naslednjem trenutku sem se z rahlo slabostjo v želodcu, povišanim srčnim utripom in, predvidevam, zelen v obraz, s sovoznikovega že presedal na voznikov sedež, zdaj približno zavedajoč se, kaj me čaka. Vsaj tako sem mislil – in se seveda motil. Nič se namreč ne more primerjati s tem, ko »turba S« dejansko voziš in ga po svojih najboljših močeh skušaš z mesta pospešiti do hitrosti, ki jo ravnina na Vranskem omogoča. Čeprav se z avtomobilom dobesedno izstreliš, za volanom namreč za hip dobiš občutek, da se je čas ustavil, in čeprav 560 konjev zarohni, da skoraj oglušiš, za volanom za hip dobiš občutek, da je vse tiho in spokojno. Že v naslednjem trenutku se ti vidno polje skrči na ozek tunel in točko v daljavi, pred očmi pa se namesto tekočega premikanja vrstijo le slike. In na eni izmed teh tako opazim stožce, ki označujejo točko ustavljanja, ter ujamem mirne besede inštruktorja (»Sedaj pa zavirava...«), ki ima za seboj samo tisti dan že nekaj deset takšnih pospeškov. Ko se ustaviva, mi je nemudoma jasno, zakaj je bil tako miren – keramične zavore namreč avtomobil skorajda prilepijo na mesto, kot bi se film dogodkov prejšnjih nekaj sekund v hipu nehal vrteti. »No, pa je šlo,« pripomni Safran in postreže še z zanimivim podatkom, da ima avtomobil, s katerim sem ravnokar izkusil ene izmed najbolj adrenalina polnih nekaj sekund za volanom, prevoženih dobrih 12.000 kilometrov, od tega kar 10.000 samo na način, kakršnemu sem bil priča – z norim pospeševanjem in naglim zaviranjem na ravninah.

Kako to? Enostavno zato, ker je omenjeni turbo S del Porschejeve karavane, ki se je ustavila tudi na Vranskem in katere del so še številni drugi zanimivi štirikolesniki. A ker so se mi naslednjih nekaj minut od adrenalina in vsega razburjenja po vožnji s porschejem 911 turbo S še dobesedno šibila kolena, sem spoznavanje z dizelsko gnanima športnima terencema macanom in cayennom raje izpustil – z vsem spoštovanjem do teh dveh sicer odličnih avtomobilov, a oba sem že imel priložnost voziti. In tako ali tako je že čez nekaj trenutkov sledilo preizkušanje asistenčnih sistemov in voznikove odzivnosti na spolzkem cestišču in slabih vremenskih razmerah s panamero GTS, še enim »strupenim« avtomobilom. Pri tem se nam je na sovoznikovem sedežu pridružil član Porscehejeve ekipe in finski dirkač Jukka Honkavuori, ki se je tisti dan družil z našo skupino in med drugim postregel s podatkom, da je 911 turbo S, pod vtisom katerega sem bil še kar naprej, celo hitrejši od uradno izmerjenega pospeška (3,1 sekunde): »Sami smo ga do 100 kilometrov na uro, garantirano in dokumentirano, spravili v vsega 2,9 sekunde.« No, sam si domišljam, da sem bil vsaj blizu tovarniško izmerjenega časa, realno sem verjetno za njim zaostal nekaj desetink, opisani občutek med vožnjo pa je bil tak, kot bi ga še močno izboljšal...

A da ne bo pomote, v velik užitek je bila tudi vožnja z boxsterjem S, s katerim smo slalomirali po slalomskem poligonu, ali pa z živo rumenim caymanom GTS, s katerim smo menjali suhe in mokre podlage ter simulacijo snežene. Pri vseh pride do izraza Porschejeva dinamika, natančnost, kakovost... Toda turbo S... Ta pa je resnično, kot je dejal omenjeni finski dirkač, »out of this world« (zunaj tega sveta, op. p.).