Brskanje po očetovem srednješolskem dnevniku

Ne glede na tehnološki napredek in rezultate glasovanj v prihodnosti film Vrnitev v prihodnost ne bo izgubil svoje izhodiščne privlačnosti. V to smo lahko prepričani tudi brez vedenja, da bomo morda nekoč lahko potovali skozi čas in znotraj sedanjosti sledili njegovi usodi. Kakor se film poigrava s časovnimi zankami, tako je njegova vrednost enostavno nadčasna. To si upam zapisati že danes, ne da bi ob pomoči časovnega stroja enkrat jutri preverjal oziroma se iz neke prihodnosti vrnil v trenutek, ko tipkam te besede, in si zabičal, naj ne pišem neumnosti. Back to the Future je preprosto časovno nedoločljiv kulturni spomenik, ki mu čas ne more do živega. Še več, brez težav kljubuje tudi razvoju in raznoraznim Cameronovim perverzijam, kjer je zgodba podrejena efektom in ne narobe. Tudi po tridesetih letih deluje, kot bi ga posneli včeraj, saj film ne igra na karto velikopoteznih bombastičnih akcijskih orgij, temveč nagovarja z razdelanim scenarijem in kemijo med igralci, zlasti med glavnima dvema Michaelom J. Foxom in Christopherjem Lloydom. Zanj je koscenarist Bob Gale dobil idejo, ko mu je v roke prišel očetov srednješolski dnevnik in se je med listanjem začel spraševati, kako bi se razumela, če bi najstniška leta preživljala skupaj. Vprašanje je kmalu razširil na starša, za (raz)širjenje zornega kota pa k sodelovanju povabil še takrat malo znanega režiserja Roberta Zemeckisa in mu zastavil enako vprašanje. Da bi dobila odgovor nanj, sta se odločila v čas, ko je začela brsteti najstniška popkultura (1955), poslati sedemnajstletnika ter ga soočiti z lastnimi starši, hm, morebitnimi starši, saj se zaplete, ker se mama zaljubi vanj in ne v očeta, s čimer v bistvu postavi na kocko lastno prihodnost. Svoj obstoj, še preden se je sploh rodil. Prav ta lahkotni zaplet ni bil po volji studiem, ali pa jim je šla v nos samo njim vidna podobnost s takrat vodilnimi najstniškimi komedijami. V zgodbo sta bila prisiljena vpeljati še Stevena Spielberga, ki mu je bila ideja o potovanju skozi čas takoj všeč. Hkrati je režiser Robert Zemeckis pri producentih pridobil nekaj več nepovratnega kredita po prijetnem blagajniškem uspehu filma Lov na zeleni diamant. V začetku leta 1985 se je drugo snemanje na več lokacijah v Kaliforniji končno začelo.

Potovanje skozi čas

Drugo snemanje? Tako je. Back to the Future je po poznejšem gromozanskem uspehu postal tragičen za prvega igralca v vlogi Martyja McFlyja, Erica Stoltza. Resda je bil Michael J. Fox najprej predviden za glavno vlogo, a jo je moral zavrniti zaradi obvez pri snemanju sitcoma Družinske vezi. Po nekaj tednih snemanja se je kreativni trio vseeno odločil, da počaka na Foxa, saj je Stoltzu vidno primanjkovalo prepotrebne najstniške navihanosti. Druga klapa je padla šest tednov po prvi in – vse ostalo je prihodnost. Vloga nad mevžastimi starši in zoprnimi učitelji razočaranega najstnika, ki svoj navdih (in težave) najde pod pokroviteljstvom odbitega profesorja dr. Emmetta 'Doca' Browna, je bila Michaelu J. Foxu pisana na kožo. Odlično se je znašel na potovanju skozi čas, zahajal in sproti reševal težave, da bi prihodnost ostala čim manj spremenjena. Da bi ostala popolnoma nespremenjena, je nemogoče, saj se že s prihodom iz sedanjosti v preteklost poruši poprejšnji »naravni« tok dogodkov, kar v dveh nadaljevanjih (Vrnitev v prihodnost II in III) logiko potovanja še toliko bolj zaplete. Režiser in scenarist sta se dobro zavedala občasnih časovnih paradoksov, se za potrebe filma celo udeležila nekaj znanstvenih seminarjev, vendar sta jih v prid prepričljivosti zgodbe raje zaobšla. Odkupila sta se z domiselno in poletno režijo, kjer nelinearnost pripovedi nikdar ne izgubi rdeče niti. Osnovi zaplet sta začinila z veliko humorja in poskrbela, da gledalec v nobenem trenutku ne izgubi orientacije v navidezno zapleteni časovni centrifugi. Če je bila manipulacija s časovnimi konteksti v prvem delu še dokaj preprosta, je z nadaljevanjema postala tako kompleksna, da se celo zgodi, da imamo v istem kadru dve inkarnaciji istega lika v različnih časovnih obdobjih, medtem ko se razplet dogaja istočasno v istem prostoru. Marty mora pri tem ne samo paziti, da ne vpliva na potek dogodkov, ki bi preoblikovali prihodnost, temveč tudi, da ne trči sam s (še enim) seboj. Nekateri bi dejali, da gre za preobsežen nabor dogodkov, vendar jih je režiser zapakiral v logično sosledje in s tem po svoje eksperimentiral tudi s širino percepcije takratnega povprečnega filmskega gledalca. Ti so od navdušenja skakali do stropa že na testnih projekcijah, kar je producente ohrabrilo do te mere, da so z nekaj manjšimi popravki film v kinodvorane poslali dva meseca prej, kot je bilo sprva načrtovano.

Od tod do večnosti

Osnovna premisa filma Vrnitev v prihodnost – če smo natančni, cele trilogije – temelji na prepoznavanju vrednot realnega sveta skozi mnoštvo avantur v domišljijskem svetu. Šele pobeg od tu v čudežno-čudoviti svet umetnosti junakom ponudi priložnost, da poiščejo odgovore na izvore svojih problemov. Ko jih odkrijejo, se na vse pretege trudijo, da bi jih odpravili in se tako lahko vrnili v svoj, sedaj popravljeni svet (čas). Kolikokrat morajo pri tem izskočiti iz logičnih predpostavk v službi prostorsko-časovnega vektorja, ni pomembno, izhodiščni dramaturški motiv je jasen že po ogledu uvodne špice – zabavati. Ne smemo namreč pozabiti, da je film v prvi vrsti komedija, šele pod drugo alinejo mu lahko pripišemo akcijske in znanstvenofantastične prvine. Potovanje skozi čas je odprlo tudi dovolj manevrskega prostora za številne zgodovinske (John F. Kennedy) in popkulturne reference (Darth Vader), ki komedijo začinijo z dovtipi, ki jih je Zemeckis pozneje odlično uporabil v filmu Forrest Gump. Pri tem izstopa predvsem Docovo začudenje nad tem, kdo je predsednik ZDA leta 1985: »Ronald Reagan? Igralec? In kdo je potem podpredsednik? Jerry Lewis? Prva dama je zagotovo Jane Wyman.« Reagan je bil nad štosom tako navdušen, da je kinooperaterja poslal kader prevrteti nazaj. Precej manj so bili navdušeni v črnskem združenju Black Pride, saj se Marty McFly predstavi kot navdih Chucku Berryju za njegov hit Johhny B. Goode. Na prvi pogled se morda zdi, da so avtorji s tako všečnimi označevalci film hoteli le dodatno začiniti, da bi v kinodvorane zvabili čim več gledalcev, a so v totalu prej odkrito namignili, da je vsakdo izmed nas ustvarjalec in režiser svoje prihodnosti, oziroma svojega filma, če hočete.

Pogled iz prihodnosti

21. oktobra poglejte okoli sebe. Ne bodite presenečeni, če boste videli lebdeče rolke, samozavezujoče se superge nike in leteči avtomobil znamke DeLorean. Slednje – edini izum s konca prvega dela – se sicer zaenkrat še ni zgodilo, prvi dve domislici pač; ne sicer v množičnem smislu, a so jih proizvajalci prav na podlagi namigov iz filma že izdelali. DeLorean ne leti niti ne potuje skozi čas, je pa odlično nadomestil prvotno idejo časovnega stroja – hladilnik. Spielberg in Zemeckis sta se namreč zbala, da se bodo otroci začeli zapirati vanje, zato sta idejo zavrgla. Enako se je zgodilo tudi z nedavno izraženo željo po »remaku«, o katerem je bilo veliko govora v poletnih mesecih. »Dokler bova z Galom živa, se to ne bo zgodilo, potem to ne bo več v najini moči,« je potožil Robert. In prav je tako. Vrnitev v prihodnost mora ostati v boljši preteklosti. Vanjo se lahko vračamo le z ogledom originalnega filma na način, kot se Marty McFly na koncu vsakega dela trilogije vrne v leto 1985. Če torej dobro pomislimo, se je nostalgija za osemdesetimi začela že sredi osemdesetih!