Da, na žalost je res tako, da so Slovenci, tisti pravi Slovenci, v svoji državi v manjšini. Pravzaprav so oni morda naša najmanjša in najbolj ogrožena manjšina, primerljiva kvečjemu s poštenimi strokovnjaki za davčne utaje in skromnimi bančniki.
Zato je njihov poziv, naj Slovenija pripade Slovencem, pa naj se nekaterim sliši še tako nelogičen, povsem upravičen in lahko smo hvaležni medijem, da so nam ga omogočili slišati. Naj mi to želimo videti ali ne, a Slovenija se že dolgo deli na Slovenijo in Neslovenijo in vse bolj se zdi, da je slednje vedno več, domače dežele Slovenije, neokrnjene s strani neciviliziranih prišlekov in njihovih agresivno invazivnih južnih in vzhodnjaških kultur, pa vedno manj.
Ker, recimo, Ljubljana, tako zavožena in grda, polna Neslovencev, raznopoltih turistov, javnih uslužbencev in kulturnikov, ugrabljena s strani srbske mafije, ohola in malomeščanska, preprosto ne more biti Slovenija. Kakor to ne more biti slovenska obala, ki je bolj rdeča od Severne Koreje, ob tem pa še moteče poitalijančena ter polna luških delavcev in sobaric portoroških hotelov sumljivega porekla. Konec tedna pa jo tako in tako zasedejo vikendaši, ki tja večinoma priromajo prav iz neslovenske Ljubljane.
Tudi Maribor je težko Slovenija. V bivše industrijsko središče jugoslovanske Slovenije se je v polpretekli zgodovini nateplo vse preveč ljudi iz neslovenskih krajev in še desetletja, morda stoletja bodo pretekla, preden se bo zgodovina mesto ob Dravi naredila spet slovensko. Da o tem, kako dolgo bo ta proces trajal v Velenju ali na Jesenicah, sploh ne govorim. Neslovenska so zagotovo tudi območja ob meji, kot so Prekmurje, Severna Primorska ali Bela krajina, pokrajine, ki jih je Slovencem nenaklonjena zgodovina stoletja ločevala od matične domovine, kar je na tamkajšnjih ljudeh in njihovih navadah pustilo neizbrisne multikulturne posledice.
Pravzaprav, če od Republike Slovenije odštejemo celotno Neslovenijo, vam ostane en gozdiček v okolici Žirov, malo večji travnik nekje na Bovškem, kozolec v Begunjah in dve kmečki gostilni pri Grosupljem, ostane vam torej majhno, komaj zaznavno območje, ki ga še vedno zasedajo aboriginski Slovenci, ki preprosto morajo verjeti, da bodo tudi s teh zadnjih pedi svoje zemlje kmalu pregnani v rezervate.
Zato sploh ni čudno, da se na smrt bojijo tega, da bo množica Neslovencev, če bo še dodatno okrepljena s sirskimi in iraškimi migranti in teroristi, opogumljena začela pohod na njihovo Slovenijo in da bodo priseljenci in njihovi potomci našli pot celo v narodnozabavne ansamble, vodstvene kadre Slovenske demokratske stranke ter uredništvo Reporterja. Upravičeno jih je strah, da se Neslovenci ne bodo ustavili, dokler ne bo Zlatko Ćordić postal novi pevec Čukov, Jelena Aščić in Sekumady Conde voditelja Slovenskega pozdrava, Nataša Pirc Musar predsednica Odbora 2014, Erik Valenčič urednik Demokracije, Gregor Golobič pa vodja koalicije Za otroke gre.
Kar so, nedvomno, razumljive bojazni glede na to, koliko Neslovencev se je v preteklosti že pretihotapilo v najbolj domoljubne vrste. Spomnite se samo obritoglavega predsednika Stranke slovenskega naroda, sina hrvaškega očeta in srbske matere, ali Janševega v Čakovcu rojenega ministra, pa vseh bivših komunistov v prvih brezjanskih vrstah, in boste tudi vi uvideli, da ni daleč dan, ko bo mesto Ivana Štuheca zasedel Ahmed Pašić in bo Branko Grims slišal na ime Violeta Tomić.
Da, le vprašanje časa je, kdaj bodo slovenski oikofobi, ljudje, ki so izjemno sovražno nastrojeni proti domačemu okolju, začeli z nasilnimi izgredi nad ljudmi, ki na porokah ugrabljajo neveste, gledajo oddaje Boštjana Romiha in se hahljajo ob namigih na seks, pojejo pesem Tomaža Domicelja o ekonomskem migrantu, ki naj se ne integrira v novo okolje, zbirajo podpise za referendum o pravici do poroke istospolnih partnerjev in grozijo s svojim hrabrim prebegom v Avstrijo ali Nemčijo.
Oikofobija ni namreč prav nič nedolžen pojav, saj se zažira v samo srž slovenskega naroda, v tisti njen edini še neokrnjeni del, in zato je seveda veliko bolj nevarna kot ksenofobija, ki je vendarle uperjena proti veliki večini državljanov in je njena resnična moč večkratno prenapihnjena s strani neslovenskih medijev. Oikofobija je napad na ogroženo manjšino par excellence, in to, da se ob tem ne zgane ne varuhinja človekovih pravic, ne Amnesty International, ne Manca Košir, je le še dodaten dokaz, da je Slovencem v Nesloveniji že odbila sodna ura, in morda jih bo že jutri nekdo v temi potrepljal po hrbtu in rekel: »Buuuu!«