Bombardiranje afganistanske bolnišnice seveda ni prvi tak primer; za »nesporazume« kot bombardiranje šol, otroških vrtcev, poročnih dvoran ali na primer bolnišnic so si v Natu izmislili poseben izraz: »incident«. Vendar ta »incident« ni bil nesporazum. Poveljniki Nata in ameriškega vojaškega letalstva so napad načrtovali, potem ko so jim lokalne oblasti sporočile, da je bolnišnica v rokah talibanov. Piloti so imeli tudi natančne GPS-koordinate: točni položaj bolnišnice, da bi se izognili morebitnim nesporazumom in »incidentom«, so jim že davno poslali prav Zdravniki brez meja!

Bombardiranje bolnišnice v Kunduzu, kot rečeno, ni bil prvi tak »incident«, je pa bil zgodovinski: prvič v zgodovini je kak dobitnik Nobelove nagrade za mir bombardiral drugega, prvič v sto štirinajstih letih je en nobelovec udaril po drugem.

Mednarodna humanitarna organizacija Zdravniki brez meja, ki vsako leto opremi dva do tri tisoč zdravnikov in medicinskih sester ter jih pošlje na krizna območja v osemdeset držav po svetu – med njimi je tudi Afganistan – je Nobelovo nagrado za mir dobila že leta 1999. Barack Obama, predsednik Združenih držav Amerike in vrhovni poveljnik vojske, ki je bombardirala njihovo bolnišnico v afganistanskem Kunduzu, je svojo Nobelovo nagrado za mir dobil deset let pozneje, leta 2009, za »krepitev mednarodne diplomacije in sodelovanja med narodi«. Do tragičnega srečanja nobelovcev je prišlo, kako primerno, le nekaj dni pred letošnjo podelitvijo Nobelove nagrade za mir, katere dobitnika so razglasili včeraj in čigar ime boste izvedeli v današnjem časopisu.

Kdo bo to, kdo je torej dobil Nobelovo nagrado za mir za leto 2015, vi torej že veste, medtem ko jaz v trenutku, ko pišem tekst, zgolj ugibam. Za sirskega predsednika Bašarja Al Asada in kalifa Bagdadija, voditelja Islamske države, je še prezgodaj – dobila jo bosta, ko bosta čez nekaj let ali desetletje sedla za pozlačeno bidermajersko mizo v kakem luksuznem pariškem hotelu in svečano podpisala premirje – tako da se zdi Vladimir Vladimirovič Putin primerna izbira, ki bi lepo zaokrožila zgodbo: nekaj dni po Natovih napadih na bolnišnico v Afganistanu in nekaj dni pred podelitvijo Nobelove nagrade za mir je Nobelovo nagrado za književnost dobila na primer beloruska pisateljica Svetlana Aleksandrovna Aleksijevič, ki se je v anglofonskem in anglobombnem svetu proslavila s Sovjetskimi glasovi iz pozabljene vojne, zapisi iz vojne Leonida Brežnjeva v Afganistanu.

Slej ko prej je moralo priti do vojaškega napada enega dobitnika Nobelove nagrade za mir na drugega. Politika Nobelovega odbora vseh teh sto in nekaj let je bila venomer enaka – porcija humanitarcev in tvorcev miru, ki so se borili proti vojnam, pa porcija politikov in vojskovodij, ki so jih začenjali in končevali, najprej mati Terezija in dalajlama, potem Jaser Arafat in Šimon Peres – in bilo je le vprašanje časa, kdaj bo v tej politični in politikantski križanki nobelovec udaril po nobelovcu.

V afganistanskem Kunduzu se je tako zgodilo to, kar se je preprosto moralo zgoditi. Ameriški blogerji so sicer spomnili, da je bil svet enkrat že zelo blizu temu, a ko so pred štiridesetimi leti ameriška letala v Kambodži in Laosu bombardirala bolnišnice pod upravo mednarodnega Rdečega križa, trikratnega dobitnika Nobelove nagrade za mir, je zloglasni Henry Kissinger, Nixonov najbližji svetovalec in mračni mastermind vietnamske vojne, svojo Nobelovo nagrado za mir vendarle dobil šele pozneje, ko je s članom vietnamskega politbiroja Le Duc Thojem v pariškem hotelu Majestic sklenil premirje.

Niti ena od Nobelovih nagrad zato ni tako kontroverzna kot ta za mir: Nobelove nagrade za književnost nikoli ni dobil brutalni množični morilec, ki bi v prozi prepričljivo opisoval, kako je ubijal in posiljeval svoje žrtve, prav tako ni Nobelove nagrado za medicino dobil zdravnik, ki bi iz laboratorija spustil smrtonosni virus in v eksperimentu pobil milijon ljudi ali dva, pa pet let pozneje v pariškem hotelu Majestic slovesno sporočil, da je iznašel zdravilo.

»Incident« v Kunduzu pa je še bolj bizaren: Obamovo bombardiranje bolnišnice Zdravnikov brez meja je nekaj podobnega, kot če bi, kaj vem, na srečanju dobitnikov Nobelove nagrade za medicino za skrivnostno boleznijo umrlo dvajset zdravnikov nobelovcev, na koncu pa bi se izkazalo, da jih je zastrupil njihov kolega nobelovec. Le da bi, jasna stvar, ponoreli nobelovec pristal v zaporu. Nobelov odbor, o tem ne gre dvomiti, pa bi mu že naslednji dan odvzel nagrado in vse časti.

Vsake toliko bi veljalo spomniti, da Nobelove nagrado ni utemeljil zdravnik, ampak lastnik tovarne eksploziva, človek, ki je izumil dinamit in svetovne vojskovodje naredil za večne dolžnike, preden se je odločil, da svoje bajno bogastvo zapusti človeštvu. Lahko da zveni grobo, toda Obamovih milijon dolarjev od Nobelove nagrade za mir je bilo zasluženih z orožjem in v vojni: zgodovinsko je torej čas, da se to nekako vrne.