»To sem jaz, to je pa Rus,« je z zadovoljstvom rekel. Med patruljiranjem se je enkrat srečal z ruskim letalom in prišel najbliže temu, za kar je bilo njegovo železje narejeno. Da se sooči z oboroženimi silami nekdanje Sovjetske zveze in z njo izmeri moči.

Letalonosilko je z Jadrana usmerjal proti Somaliji in s svojim kurzom ni bil najbolj zadovoljen. Pokazal je na zemljevid sveta in na drobno piko na Afriškem rogu. V Somaliji so bile njegov cilj oborožene skupine, ki so se vozile okoli v zeleno prebarvanih civilnih poltovornjakih. Toyota hilux je bila najbolj težko vozilo, ki so ga njegova letala lahko pognala v zrak. Raketa, s katero so streljali nanj, pa je bila vsaj desetkrat dražja od tarče.

»To je naš problem,« je sklenil. »Sovražnik je premajhen. Mi smo bili narejeni, da zmagamo v svetovni vojni.«

To je bila zadrega, s katero so se ameriške oborožene sile in njihovi zavezniki srečevali na svoji dolgi poti v Damask čez Mogadiš, Sarajevo, Prištino, Kabul in Bagdad. Nikjer ni bilo nobene vojske, ki bi se lahko ameriški vojski upirala več kot nekaj dni. Sovražnik je bil premajhen.

»Če se bo iraška vojska borila, bomo zmagali,« je na začetku iraške ofenzive napovedoval general Edward Atkeson, ki je med bosansko vojno vodil evropsko vejo ameriške vojaške obveščevalne službe. »Če se ne bodo borili, se bomo deset let kopali iz Iraka in deželo izgubili mi.«

Iraška vojska je padla po nekaj urah in se razletela na množico drobnih improviziranih skupin, ki so naslednje desetletje najedale okupacijske sile, dokler se niso naveličale in zapustile države. Podobno je bilo s talibani v Afganistanu. Po dveh dneh so izginili iz Kabula, vendar so preživeli kot vojaška sila in konec leta 2015 ponovno osvajajo mesta. Problem ni, da bi bili tako strašna in velika sila, ki je ni mogoče poraziti. Nepremagljivi so zato, ker so tako majhni, da jih bombniki ne vidijo in ne najdejo. Za uničevanje majhnih posamičnih ciljev imajo velike vojske eno samo orožje. Pešaka, ki čepi za zidom in s puško čaka na svojo tarčo, dokler ne dvigne glave izza svojega zidu. Škornji, uniforma in puška zmagujejo v majhnih vojnah, nadzvočna letala in težki tanki jih izgubljajo. Velika orožja potrebujejo velikega sovražnika.

Zdaj se zdi, da so ga dobila. Ko so Rusi vkorakali na Krim, so se vojaki po dolgih letih začeli ozirati proti vzhodu in sanjati o tankovskih divizijah ter množičnih letalskih desantih. Naveličani desetletja frustrirajočih protiterorističnih akcij, kjer so morali tarče iskati med ženskami in otroki, po dveh letih uspešnih akcij pa ugotovili, da je položaj nekoliko slabši kot na začetku, so začeli pihati prah s starih strateških zemljevidov. »Juhu, v zrak lahko dvignemo težke cevi.«

Poveljnica Natovih enot v Sarajevu brigadirna generalka Giselle Wilz iz ameriške kopenske vojske pa je v torek ugotavljala, da se je z rusko intervencijo v Siriji položaj vojsk povrnil v stare operativne sheme, vendar z eno veliko komplikacijo. Zveza Nato lahko brez posebnih težav sestavi združeno vojaško enoto dvajset tisoč vojakov z vsem spremljajočim železjem na kopnem, v zraku, na morju in pod njim. Lahko ji tudi dodeli poveljnika, ki jih lahko vodi.

»Vendar mora 28 držav poveljniku dati pooblastila in mu določiti cilj, da potem s to vojsko deluje po lastni presoji in ji poveljuje brez političnega konsenza.«

Če teh pooblastil nima, potem ne poveljuje vojski, ampak samo sili, ki z grožnjo odvrača nasprotnika, da bi sam kaj storil. Putin ne potrebuje konsenza. Z razmestitvijo kopenskih in letalskih sil v Siriji je naredil korak, ki je izničil logiko vojaških sil kot elementa odvračanja nasprotnika od akcije.

Med množico milic, organiziranih verskih blaznežev, upokojenih iraških oficirjev, imamov, borcev za demokracijo, škrbin režimskih enot in improviziranih formacij ni bilo težko izbirati tarč. Bombniki so nekoga pač zadeli in iz zraka tega ni bilo težko razglasiti za velik uspeh. Če si zgrešil, tudi ni bilo velikih posledic. Večja je bila zmeda, lažje se je bilo pretvarjati, da je v toku velika akcija za stabilizacijo Sirije. Sovražniki so bili tako majhni in razdrobljeni, da je bilo vseeno, če so se vsi borili proti vsem in bili vsi zavezniki vseh. Tam ni bilo nobene države, ki bi jo bilo treba jemati resno.

Ko se je Rusija na tleh postavila kot zaveznik Bašarja Asada in rekla, da bije vojno za teritorialno integriteto sirske države, je položaj neprijetno zapletla. Ruska vojska je v resnici zgolj še ena od milic, ki na tem ozemlju deluje skupaj z Asadovimi milicami proti milicam Kalifata, proti kateremu se borijo tudi milice šestdesetih držav, ki so v ameriški koaliciji proti Abu Bakru El Bagdadiju in Bašarju Asadu.

Vendar se je Rusija razmestila kot država, ki je v zavezništvu s sirsko državo in je na njenem ozemlju na njeno povabilo. Al Nusra, Al Kaida, svobodna sirska vojska, Alahove sablje, Kurdi in Hezbolah so v trenutku postali zgolj dekoracija velikega konflikta, ki se je iz Gruzije, baltskih držav, Ukrajine in Irana nastavljal zadnjih pet let. Soočile so se Združene države Amerike in Rusija.

Nasproti si ne stojijo šejki in imami, ampak ruski in ameriški generali. Če ti dve vojski prideta v stik z vročimi cevmi, lahko Bližnjemu vzhodu rečemo prizorišče svetovne vojne. Edina sila, ki stoji med silnimi vojskami in svetovno vojno, je Kalifat. Ob tem zemljevidu gredo generalom lasje pokonci.