Uber je morda atipičen primer delodajalca, glede na to, da gre za spletno platformo, ki ima malo stičnih točk s klasičnimi proizvodnimi podjetji, pa vendar prodor prekarnih oblik dela (od svobodnjaštva, dela za nepolni delovni čas, kratkotrajnih zaposlitev, dela na zahtevo…) predstavlja sodobno epidemijo tudi na bolj tradicionalnih trgih dela. Letos poleti je tako podobno tožbo proti zaposlenim izgubil tudi logistični gigant FedEx, ki je moral svoje šoferje prekvalificirati iz zunanjih sodelavcev v običajne zaposlene in jim plačati dobrih 200 milijonov evrov odškodnin. Bližje domu so nam dobro znane težave honorarcev na RTV Slovenija in tudi kalvarija sezonskih delavcev v gradbeništvu.
Razlogi za porast prekarnih oblik zaposlovanja in zunanjega izvajanja so primarno v informatizaciji družbe in globalizaciji trgov. Ob že omenjeni potrebi po hitrem prilagajanju podjetij tržnemu povpraševanju in tehnološkim možnostim, ki dovoljujejo fragmentacijo faz proizvodnje, je razvoj informacijske tehnologije omogočil znižanje transakcijskih stroškov nadzora zunanjih izvajalcev. Nadzor nad delovno silo in kakovostjo izdelka je namreč pri zunanjem izvajanju otežen v primerjavi s sledljivostjo dela redno zaposlenih znotraj podjetja. Informacijska tehnologija in dostopnost informacij, ki jo ta omogoča, pomenita, da je nadzor nad »podizvajalci« cenejši in enostavnejši, kot je bil še desetletje nazaj. S tem pa se širi tudi krog poklicev, v katerih prihaja do prevlade prekarnih oblik dela.
Čeprav njihov pomen v zadnjem obdobju raste, obstoj različnih oblik prekarnega dela ni nič novega. V gradbeništvu in logistiki so podizvajalci že desetletja popolnoma običajen pojav. Kot je pred skoraj 80 leti ugotovil Ronald Coase, se podjetjem splača najemati podizvajalce in jih plačevati po izdelku, če je nadzor kakovosti slednjega enostaven. V kolikor pa je nadzor težaven ali celo nemogoč, pa je treba »zunanje izvajalce« nadomeščati z zaposlenimi, ki so plačani po svojih vložkih, torej delovnih urah in ne po rezultatih svojega dela. V skrajnem primeru, ko je nadzor nad kakovostjo dela ali popolnoma nepotreben ali pa so njegovi stroški neznatni, krovnega podjetja ne potrebujemo več ali pa to ostane le še v funkciji usklajevalca. V tem pa že skoraj prepoznamo Uber, mar ne?
Medtem ko se Uber in sorodna podjetja sprašujejo, zakaj bi kupili kravo, če je vse, kar hočejo, zgolj kozarec mleka, se na strani »zaposlenih« pojavi težava. Prekletsvo prekarizacije se namreč skriva v tem, da nalogodajalci zunanjim izvajalcem praviloma ne plačujejo pokojninskih prispevkov, prispevkov za primer brezposelnosti ali zdravstvenih prispevkov, prav tako pa jim ni treba zagotavljati minimalne mesečne plače. Nenazadnje jim praviloma ne pripadajo niti dodatki za malico, prevozni stroški ali pa nadomestilo v času dopusta. Tveganje negotove prihodnosti je tako v celoti preneseno na zaposlenega in, v primeru njegovega neuspeha, seveda na državo oziroma davkoplačevalce.
Slovenci smo svojevrstni rekorderji v prekarnem delu. V segmentu mladih zaposlenih (15–24 let) jih je bilo po podatkih Eurostata v drugem četrtletju letošnjega leta 76,5 odstotka zaposlenih začasno. Evropsko povprečje je trideset odstotnih točk nižje. Da, trideset! Za deset odstotnih točk prehitevamo Evropo tudi pri deležu zaposlenih za nepolni delovni čas, vendar ponovno samo v segmentu mladih. Pri ostalih starostnih skupinah smo celo znatno pod povprečjem EU. Kombinacija visokih davčnih bremen, toge delovne zakonodaje za redno zaposlene, instituta študentskega dela in specifičnih potreb v panogah, kjer se pretežno zaposlujejo mladi, zagotavljajo, da dve tretjini mladih ne moreta do redne polne zaposlitve. Nekaterim mladim sicer ideja svobodnjaštva ustreza, a se ta romanca praviloma konča, ko ugotovijo, da jim banke na prihodke zgolj iz avtorskih in sorodne pogodb ne dajo dolgoročnega kredita.
Če to hočemo ali ne, bodo prekarne oblike dela vse bolj pridobivale pomen. Ideja nagrajevanja po rezultatu dela namesto po delovnem vložku ter potencial hitrega prilagajanja delovne sile tržnim razmeram sta za delodajalce enostavno preveč privlačna, da bi se jima samoiniciativno odpovedali. Koncept »dematerializiranega podjetja«, ki ga pooseblja Uber, kljub, kot kaže, uspešnemu uporu zaposlenih ne bo kmalu izginil. Bolj verjetno je, da ga bosta napredek tehnologije in globalizacija poslovanja prenesla tudi v druge gospodarske panoge in se bo v prihodnosti le še širil in poglabljal. Zadnji branik pred udarnim valom prekariata ostaja zakonodajalec, ki pa bi moral zagotoviti odpravo elementov rigidnosti redne zaposlitve.
