Pridobivanje široke podpore za vzpostavljanje centra za otroško srčno kirurgijo je sicer pametna poteza. V prihodnjih letih bodo v bolnišnici potrebovali dodatne zaposlene in denar zanj, zato je pomembno, da lahko oblasti primejo za besedo. Če bi bila zagotovila preohlapna, bi glede na dosedanje izkušnje prej ali slej spet naleteli na odgovor, naj se znajdejo sami. Vseeno pa je mešanje dejstev, manipulacij in polresnic, ki jih javnosti odmerjajo vpleteni, škodljivo. Povrnitev zaupanja v program, ki danes nima več dosti skupnega s spornim obdobjem odvisnosti od kratkih prihodov izraelskega kirurga Davida Mishalyja, je dlje z vsakim zanetenim razburjenjem.

Kolobocije okrog prihodnosti programa so zlasti nepoštene do svojcev otrok, ki potrebujejo te operacije. Ta teden so slišali tako ocene, da v ljubljanskem UKC ne bodo mogli ugoditi priporočilom nadzornikov, kot zagotovila, da so tamkajšnje operacije (dovolj) varne. Zadnje dogajanje pa je le še dodaten prispevek k informacijskemu kaosu, ki je že pred časom pripeljal do delitve staršev bolnih otrok. Ko so v UKC Ljubljana prekinili sodelovanje z Mishalyjem, so nekateri menili, da so to storili prepozno, drugi pa so se povezali v pozivih, naj kirurga pripeljejo nazaj in spet delajo po starem. Odškodnino zahtevajo svojci nekaterih umrlih otrok iz obeh obdobij – pred prekinitvijo in po prekinitvi starega programa.

Prvi pogoj za to, da bo v prihodnje bolje, je razmislek brez vsesplošnega obtoževanja. Spori so doslej prispevali k problemu otroške srčne kirurgije in spodkopavali rešitve, ki so bile na mizi v zadnjih letih. Ni naključje, da je v sredo predsednik zdravstvenega sveta prof. dr. Franc Strle že na začetku razprave prosil, naj bo kulturna. K strpnejšemu pristopu pa bi lahko prispeval tudi pogled čez plot. Težave z izjemno zahtevnimi operacijami otrok, ki jim je možnost preživetja v zadnjih letih prinesel napredek medicine, niso slovenska posebnost. Vedno znova na tem ali onem koncu sveta prihajajo na dan ugotovitve, da se v bolnišnicah niso znali dobro organizirati, otroci pa zato pogosteje umirajo. V ZDA je letos poleti na primer izbruhnil škandal zaradi visoke smrtnosti pri srčnih operacijah otrok v eni od floridskih bolnišnic. V Nemčiji so nekatere centre z majhnim številom operacij ukinjali, druge pa so kljub podobnim zadržkom obdržali. V Veliki Britaniji pa so pred samo nekaj meseci prah dvigale ugotovitve, da so priporočila nadzornikov otroške srčne kirurgije v zadnjih petnajstih letih ostajala na papirju.

Da jih ne bi zaobšli tudi pri nas, je treba rezultate sedanjega programa v ljubljanskem UKC in postavljanje novega centra seveda dosledno spremljati. A med prerekanji, kdo se bolj zavzema za ohranitev tega programa, čakajo zdravstvo še zahtevnejše spremembe. Ključnih predlogov zakonskih sprememb v vladi še niso predstavili, v Mednarodnem denarnem skladu pa ji sporočajo, da so široke pravice slovenskih bolnikov »zgodovinska« slabost. Medtem ko afere ohranjajo visoke plotove med strokami in posamezniki, lahko izginejo najboljši kosi slovenskega zdravstva.