Kritika: Afirmacija čudaštva

Dobrodošli pri vokalistki Eriki Stucky, pol ženski, pol pajku, Američanki, ki je odraščala na švicarskem podeželju. Redna gostja slovenskih odrov, ki je znana tudi kot izvrstna jodlarka, je tokrat z bobnarjem Terryjem Edwardsom in pihalcem Lucasom Nigglijem predstavila novi projekt Spidergirl, utrgano mešanico pop refrenov in jazzovske improvizacije. Njen večmedijski nastop, ki se spogleduje s kabaretom in burlesko, odlikuje dekonstrukcija bogate zakladnice ameriške pop glasbe, od šlagerjev iz petdesetih let prejšnjega stoletja do modernih hitov aktualne pop industrije, ki jih avtorica z oblico zdravega humorja secira, razreže, pa spet zlepi v nenavadne kompozicije. Stucky spevnost popularne glasbe staplja z njenim nasprotjem, freejazzovsko kakofonijo, s čimer nam ta klovnesa absurda sporoča, da je čudaštvo lahko praksa emancipacije in kritike, kakor tudi užitka. Trdna točka njenega umetniškega izraza je gotovo obvladovanje glasu, ki ga uspešno privede do dadaističnega zloma jezika ali do ginjenosti, ki definira čustvene izlive velikih pop div. Nebogljena in infantilna, mogočna in zrela, Spidergirl je razvedrilo in kritika, ki pravi, da se nimamo česa bati, ne majhnih živalic, pajkov, še prav posebej pa ne lastnih bizarnosti.